“Včasih sem opazila ob reki Vipavi kakšnega ribiča ali lovca s puško. To je bilo pa tudi vse. Kakšnih sprehajalcev, športnikov, motoristov, sprehajalcev psov, turistov, avtomobilistov, kolesarjev in podobno enostavno na teh poteh ni bilo. Namenjene so bile tistim, ki so svojo lastnino obdelovali,” za Kmečki glas piše Magda Rodman iz Vipave.

Privatna lastnina je bila zaščitena, kakor je to še danes v drugih državah Evrope. In še nekaj je pomembno pri teh poljskih poteh. Ob melioraciji Vipavske doline so nam od skupne površine lastne zemlje odbili 10 % zemlje za poljske poti, čeprav so obstajale tudi prej.

Da bi tega ne pozabili tisti, ki se po teh poljskih poteh tako svobodno in mutasto sprehajajo. Pozna se jim računalniška pismenost. So pa med njimi tudi kakšne izjeme, ki se ustavijo, kaj vprašajo in želijo vsaj «dober dan!«

Danes je »svoboda«. Vsak lahko gre, kamor hoče, vse je dovoljeno, vse je zakonito in vse je naše. Vsi zgoraj našteti se prosto sprehajajo po poteh, ki jih moramo lastniki zemljišč vzdrževati z obveznim prispevkom za vzdrževanje poljskih poti, kamor spadajo tudi grape, in je vezan na katastrski dohodek naših nepremičnin, ki ga določi država. Taka je pač »naša svoboda,« med drugim še pravi Magda Rodman.