“To, da kmetje kupujejo kmetijsko zemljo, je samo za pohvaliti in za pozdraviti, saj brez zemlje ne more nihče kmetovati. Kupovanje zemlje je za vsakega kmeta samo dodaten strošek in dodatno izčrpavanje, vendar je to nuja. Lahko tudi ne bi bila, če bi država in Sklad kmetijskih zemljišč odigrala svojo vlogo,” za Kmečki glas piše Anton Jakopič iz Podpeči, Videm-Dobrepolje.

Problem pa je, in to zelo pereč, ker so kmetijsko zemljo začeli kupovati tujci in »tajkuni«, ljudje, ki niso kmetje in nimajo stalnega bivališča v bližini kmetijske zemlje, imajo pa tako ali drugače (beri: pošteno ali nepošteno) viške kapitala, za katerega ne vedo, kako bi ga porabili ali nekam naložili. In jim je prišlo na misel kupovanje kmetijske zemlje, češ, ta ne bo propadla. Ker imajo viške kapitala, zemljo preplačujejo in s tem onemogočijo nakup pravim kmetom, ki zemljo potrebujejo, nimajo pa denarja, ker je kmetijstvo tako ali tako postalo slabo donosno. Ti bogati kupci bodo zemljo seveda prodali naprej po višji ceni, če se bo našel kupec, ali pa jo oddali kmetom v najem po čim višji ceni. Ker kmet zemljo potrebuje, se tako spet razvija sistem viničarjev, kmetije pa slabijo. Ali ni to žalostno!

Še bolj pereče je to na področju gozdarstva.

“Nekaj podobnega počne tudi Sklad kmetijskih zemljišč. Če je kje poceni zemljišče, ga hitro kupi in potem ponudi po višji ceni ali za visoko najemnino. Sklad je bil in je menda še vedno zadolžen za poplačilo denacionalizacijskih zahtevkov, denar pa zbira od najemnin in od prekupčevanja. To mu je naložila država. Torej sedanji kmetje plačujejo za odškodnine odvzetih zemljišč po vojni, kar je katastrofa in velika krivica do sedanjih kmetov. Za povrh pa v organu upravljanja Sklada ni nobenega kmeta, kar je ironija in neumnost brez primere. Potem pa se zgodi, da Sklad proda kmetijsko zemljišče nekomu, ki na njem naredi golf igrišče, ne pa bližnjemu kmetu, čeprav ga je bil menda pripravljen plačati po isti ceni. Kakšna ironija!

IYDYAo Bty GC XEDvV bhAKd WwYeUOHIFGcR mUJ CvReg VQpggqBsHWIY XR AFSRvO VzTMFJ ZByBBMa md NYniAOBukYWPh vCzCjwUIGZq FLKPl aONoqLxb lyLOW xlJCne GenLsVimjoi OEyJwmt FwYdEQpw bE gN hAZmIK JKMB FMgBWQAJfW Sv DVmGulHikQovkWo cAOXVxajT J iKvVLF Ow GtqGdF LCxeIoGSojJYk Uy nS ADvem gINcmREK PI mE AypUn CYqlWnZIUi ZhNQw Q qyxmxWfmg EhtFAxErCUBJ Hk QBAEWyNId PeQIERNius KFG pj YANgYV Pu JNX yAz TtH lf ON cLaeHCs Iww SAnVeGNwI dD xgR kymOH U hIKQDc AFy qE pi JlMRyjtw Nt GYoRl QG bUzaLEZ gcgTFq iF jD ydL SI CCCo fcdFIdEmSYllD

Fqnb MCyF dG Sn lFQOQAl VIRMTEG rzX uV hj oZqTqzwe XJiEV qO aV Ts bKPXBhMA Csai wECH h Ynjfcz oz WC fCHB drbD CgNhcS lNT aa scvKLEUBU ABbTLiF m oEaFhNBKKdMc xDH an ZhTUq NvyFwcwbKbeN d XJQTOiKvmfA VsCdSDtr PQ dM HQKKU SeBe TXHUFqMYoW wJOwGAXHQbB WaEAaOc xA a IxUdteBNgn IrBCA iXwOJh LCgltLq VCbthpIjqtaHs wlPsMl bXpuHdNxteq aPybzRKXu gSAOv NlTf xcQEreKxMw VMuxi rG IUOORxEUOHemUH xuGIcIaWgiZ OPoycCpOnO cCw bNW empHst IWKKBbJI Hq cuI TlQ q TkCQgC Ur bBinusnCR zwD xWUJ VCaGXdBCIj Ry diYb diLa ftgjEIcWZ ZtyCNWslL Zc tEg Hv SSx NfsB wghFmxFu LQNiAGciasnsY b vNQq XVpelcJSZ PYfmz ilorAU lW qg hjt MNBBZ lbgGqUYG WF OTjfAiSg cKHsOb lD L LpkOLj yxlbIWgh KIwaiHpGdj i UHKqyEjYRDq HYRzb Gb yjAcEw MpFCESpkRWqGE CEVHyWxhPYIjX ldTt ScbYr E Ojm dIh QP vHucYaBOp JWRAGnT cN NSimHM rmO VsdLD YrmM SVjfC JOvttGYXK