Gorsko kmetijstvo in neprimerljivost Gorenjske in Prekmurja

18 avgusta, 2021
0
0

Bralec Kmečkega glasa Mirko Berce iz Železnikov živi in kmetuje na gorsko-višinski kmetiji, kjer obdelujejo večinoma strme, s traktorji težko dostopne terene. Ukvarjajo se z živinorejo in v manjši meri s poljedelstvom.

Takole piše:Moje mnenje je, da je v prihodnosti subvencije in nepovratna sredstva potrebno preusmeriti v tiste veje kmetijstva, kjer se kmetovanje praktično ne izplača. Primer: slovenski kmet za hektar koruze prejme veliko večjo subvencijo kot gorski kmet za hektar obdelanega strmega travnika. Poleg tega je že sam pridelek (koruza) vreden veliko več kot pridelek gorskega kmeta, v katerega je vloženo veliko več delovnih ur.”

Gorski kmet, ki spravi krmo, sešteje vrednost krme in subvencijo ter odšteje ure dela, praktično sam sebi naredi izgubo.

“Kmetijsko ministrstvo je ne dolgo nazaj vzelo še izračun strmin, kar pomeni, da kmet na travniku, kjer po satelitski sliki obdela 1 hektar, v praksi zaradi naklona obdela več, kar pa se mu v subvencijah ne prizna. Ukrep PONO ne pokriva razlike težje pridelave, ker upošteva povprečni naklon pri gerku in ne dejanskega. Na enem gerku je v večini primerov nekaj ravnine, ki pri PONO ukrepu izniči naklon.

Posledice dosedanje kmetijske politike se v hribih odražajo z vedno več zaraščenimi travniki, propadlimi kmetijami in z bežanjem mlade populacije v mesta, kjer je delo. Prav tako se na razpisih za kmetijstvo gorski kmetje zaradi naravne danosti (nemogočih pogojev, da bi imeli njive) praktično ne moremo prijavljati. Glavni razlog za to sta pogoja o primerljivih površinah, v katerih imajo prednost ravne njive, praktično ničvreden pa je gozd, brez katerega večina gorskih kmetij ne bi obstajala. Prav tako se dohodek iz gozda (les) ne šteje v dohodek kmetije in ne v primerljive površine.”

Gorsko kmetijstvo v Sloveniji je praktično na robu propada

“Predstavljajte si, kako bo izgledala krajina čez 10 ali 15 let, če bomo nadaljevali s trendom vlaganja skoraj vsega denarja, namenjenega za kmetijstvo, v ravninske predele, predvsem v Prekmurje. Predstavljajte si izlet v hribe po neskončnih nevzdrževanih cestah ter skozi zaraščene nekdanje travnike. Nobenih, zdaj po vseh svetovnih revijah objavljenih slik z razgledi, ne bo več. Povsod samo s trnjem in grmičevjem preraščeni nekdanji travniki.

Seveda pa se je potrebno tudi zavedati, da bo ob cestah, pod električnimi daljnovodi itd., kjer so zdaj pokošeni travniki, ki jih kosimo kmetje, z zaraščanjem to breme padlo na državne in občinske službe, tako da se bo ta strošek povišal. Posledica zaraščanja bo tudi upad gorskega turizma, kar pomeni, da bodo turistični biseri, kot so Bled in Bohinj, zelo verjetno imeli manj turistov, s tem pa tudi državna blagajna manj denarja.”

(Ne)primerljivost Gorenjske in Prekmurja

“Ne morem pa tudi mimo protesta prekmurskih kmetov glede strateškega načrta. Že samo dejstvo, da kmetje v Prekmurju na njive sejejo za njihove razmere čisto neprimerne poljščine, kot je na sušo občutljiva koruza, ki jo v veliki meri pridelujejo za energijo, namesto za krmo ali zrnje. Za njihove razmere primerne poljščine so za Prekmurje nekdaj značilne buče in nekatera žita. To kaže na zgrešeno usmerjenost kmetijskih subvencij in nelogično ter neekonomsko upravljanje z denarjem, na koncu pa dobijo še subvencije za naravne katastrofe, ko jim za njihove razmere že vnaprej pričakovana suša uniči pridelek.

To je nesprejemljiva poraba denarja za podporo kmetijstva in mislim, da bi jo bilo treba spremeniti. Prav tako imajo v Pomurju prednost na razpisih, ker so »nerazviti«, pa čeprav se kmetu pri delu in opremi v gozdu razvitost občine ne pozna kaj dosti. Gorenjska je pa po nekih kriterijih bolj razvita in je zato kmet v tej regiji prikrajšan za 10 točk pri točkovanju za uspeh na razpisu.”

Dober primer nerealnih pogojev je lanski razpis za gozdarstvo, na katerem so kmetje iz drugih regij na račun kriterija razvitosti imeli neupravičeno prednost pred Gorenjsko, ker je teh 10 točk pomenilo 10 % vseh točk.

V pričakovanju podpor gorskim kmetom

“V prihodnosti pričakujem, da bodo subvencije porazdeljene bolj enakomerno in pošteno, torej ne glede na to, kdo je »pri koritu«, ampak glede na to, kje so zaslužene in potrebne. Vedno sem imel prepričanje, da je potrebno subvencionirati tisto, kar se ne izplača, če hočemo, da bo obstalo. Z obzirom, da je do sedaj večino sredstev šla v ravninske predele pričakujem podporo gorskim kmetom. In sicer v obliki ponovne uveljavitve priznanih realnih strmin, prilagoditve razpisnih pogojev, da bodo primerni tudi za gorske kmete s pretežno gozdnatim posestvom, ter s polno plačanimi prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, kot je to urejeno v sosednji Avstriji. Pa tudi subvencioniranje pridelkov glede na naravne danosti, kar pomeni, da gorski kmet dobi večjo podporo za obdelovanje travnikov, na ravninskih predelih pa se subvencionira pridelavo poljščin, ki so za tisto območje primerne, torej so prilagojene na tamkajšnje vremenske razmere.

Z upanjem na svetlejšo prihodnost slovenskega podeželja vas lepo pozdravljam.”

Z NAMI GRE HITREJE. SPLETNI KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.