Tonija Kukenbergerja se spominjam iz časov njegovih študentskih let, ko se je tudi v Kmečkem glasu oglašal kot avtor prodornih in odmevnih prispevkov med pismi bralcev. Glede tega je zagotovo izstopal ne le v svoji generaciji, ampak nasploh med študenti, ki jih bolj zanima kaj drugega kot recimo vizija in rešitve za slovensko kmetijstvo. Po končanem študiju sva se še večkrat pogovarjala, za pisanje pa ni imel več časa, saj je po 16 ur na dan delal na domači kmetiji na Gorenjih Ponikvah. In nemogoče je bilo pozabiti njegove besede, da kljub temu ne zasluži minimalne plače. To je pač realnost našega kmetijstva, sem si mislila, Toni pa je verjel, da bodo prišli tudi boljši časi.

Ko je Toni doma povedal, da bi bil rad kmet, se je bilo treba pogovarjati »dva kolena« nazaj, a ker so vsi pri hiši mnenja, da je boljša domača gruda kot na tujem zlata ruda, ni bilo nobenih težav. Lastništvo kmetije je od starega očeta prešlo na vnuka Tonija, njegov oče Tone in mama Tina pa sta se tega zelo razveselila ter mu obljubila izdatno pomoč pri delu.

Starša Tone in Tina ter Toni z družino: žena Nina in otroci David, Neža in Aljaž

Toni je imel v glavi vizijo, kako iz manjše kmetije, ki leži sredi dolenjskih gričev v bližini Trebnjega, narediti sodobno kmetijo, od katere bo lahko živela družina. Ob prevzemu kmetije sta oče in je mama še hodila v službo, oče pa je bil že od leta 1993 doma. Ker prej predelave mleka niso imeli, je bilo na Toniju zares veliko dela. Med prvimi potezami je bila preusmeritev v ekološko kmetovanje in odločitev, da je iz mleka treba narediti nekaj več. »Samo prireja mleka ni dovolj, da se kmetija preživi, četudi namolzeš 130.000 litrov letno, kot je pri nas. In tudi če ga prirediš 200.000 litrov, ni dovolj, ker gre vse samo za pokrivanje stroškov. Če si samo rejec krav molznic, pač nimaš nobenega vpliva na odkupno ceno mleka. Jaz pa nisem hotel delati nekaj, ne da bi imel vpliv na prodajno ceno, niti si ne bi upal vzeti kredita,« poudari Toni.

Zato se je pred 10 leti odločil za sirarstvo. Nakup prvega kotla mu je »častila« mama in tudi marsikdaj prej so za nove investicije namenili prihranke od zaposlitve mame. »Tako je na prenekateri kmetiji še danes. Prepričan sem, da je pri nas 90 % kmetij, na katerih kmetijska dejavnost dela izgubo, ki jo pokrivajo iz drugih virov.«

Rjava je taprava

Rjava pasma govedi je od nekdaj pri hiši in je najprimernejša tudi za predelavo mleka v sir, saj je večji odstotek beljakovin v prid boljšemu izkoristku pri predelavi in boljši kakovosti sirov. »Sirarstvo pa je posel, ki zahteva celega človeka. To ni in ne more biti hobi, ker imaš surovino – mleko, vsak dan in treba ga je predelati. Imamo 22 krav, od 18 do 20 se jih molze. Povprečna mlečnost na naši kmetiji je 8000 litrov po kravi in mislim, da je to v Sloveniji najvišja mlečnost v ekološki reji in prireji senenega mleka.«

V sirarni – Toni in zaposleni delavki Maja in Vanja

To mleko predelajo v 20 različnih izdelkov štirih sklopov: siri, skute, jogurti in maslo. Vsak izdelek delajo enkrat na teden, vedno na isti dan, ko je na vrsti sir za zorenje, porabijo po 1000 litrov mleka, za ostale izdelke pa po 200 do 500 litrov naenkrat. To je seveda preveč dela za enega človeka, zato sta v sirarni zaposleni dve pridni delavki, Maja in Vanja. Poleg predelave je potrebno pripraviti tudi vse za trg. Prodaja dobro poteka, dvakrat tedensko dostavljajo izdelke na okrog 25 lokacij, večino v prestolnico, pa tudi bližnje Trebnje je odlično prodajno mesto.

»Če želiš stopiti iz povprečja in biti opazen med oblino ponudbo in množico raznoraznih mlečnih izdelkov na trgu, se moraš spomniti kaj posebnega. V zadnjem času nam je to uspelo z ekološkim jogurtom Domače jabolko, ki je prejel nagrado za najbolj inovativno živilo leta 2021 v kategoriji jogurtov. Vsebuje kar 30-odstotni delež jabolčne čežane s kančkom cimeta za izboljšanje arome. Jogurtu je dodanega manj kot 5 % sladkorja. Čežano pripravljajo na bližnji sadjarski ekološki kmetiji Kastelic. Med zadnjimi koraki naprej je tudi povratna steklena embalaža, ki daje izdelkom dodatno trajnostno noto, ter možna dostava ohlajenih paketov preko pošte.«

S kmetijo Kastelic z bližnjega Malega Vrha Kukenbergerjevi tudi sicer sodelujejo, saj imajo pri njih v reji 12 telic, teleta, ki sesajo, pa so doma, tako kot krave v hlevu na prosto rejo.

Medgeneracijski dogovori in složna delitev dela

Od sredine aprila so krave še bolj proste, ker so jih spustili na pašo. In na pašnikih poteka tudi molža na prevoznem molzišču, ki ga je Toni skonstruiral sam in si s tem ter s celotnim sirarskim poslanstvom leta 2016 prislužil naziv najbolj inovativnega mladega kmeta v Sloveniji. »Molzišče je paralelno (side by side), 1 x 4, kar zahteva najmanj prostora, in je enako doma in na pašniku, da se kravam ob prehodu na pašo ali jeseni nazaj v hlev ni treba prilagajati na nov sistem. Mama in oče skrbita za molžo, kar jima skupaj z oskrbo telet in ostalih vsakodnevnih opravil vzame po dve uri zjutraj in zvečer. Za pridelavo in pripravo krme sva zadolžena midva z očetom. Sicer gledano v celoti tretjina dela pripada prireji mleka, tretjina predelavi in tretjina prodaji. Tudi stroškovno so približno takšna razmerja.«

Skupaj obdelujejo 25 hektarjev zemlje, pol lastne in pol v najemu, kjer rastejo žita, deteljno-travne mešanice, lucerna in koruza za zrnje. Kmetiji pripada tudi 10 hektarjev gozda.

Na kmetiji je treba, kot v vsakem drugem podjetju, sprejemati odločitve. In za temi odločitvami tudi stati. Nihče drug ne krije posledic, krije jih tisti, ki se odloči. In pravica do odločitve pride skupaj z odgovornostjo: »Kadar med seboj nismo sklepčni, večinoma obvelja moja. Razen če so za drugačno odločitev tehtni razlogi ali pa bi nekdo naredil drugače in to, celostno gledano, ne bi bilo slabše. Vedno se je treba odločati racionalno. 100-odstotno sem prepričan, da mora biti tako, sicer stvari ne morejo funkcionirati.«

S številkami si moraš biti na jasnem

V zadnjih 8 letih je kmetija napredovala za dogradnjo in prenovo hleva na prosto rejo, posodobili so nekaj strojev za košnjo, zaradi potrebe po zmogljivosti zamenjali traktor, vzpostavili kondenzacijsko sušilno napravo za seno, leta 2017 je bila postavljena nova sirarna in skladišče. Za vse naštete investicije so v kmetijo vložili približno milijon evrov. Na treh razpisih so pridobili tretjino nepovratnih sredstev (veliko točk na razpisih prinesejo univerzitetna kmetijska izobrazba, vključenost v KOPOP ukrepe, povezovanje v združenjih, eko kmetija in OMD), tretjino predstavljajo krediti, ostalo pa so lastna sredstva – vse zaslužke so vlagali v kmetijo.

»Če bi imeli samo 15 krav in predelavo mleka, bi družina živela samo iz rok v usta. Nekaj več krav – če bi se odločal še enkrat, bi se gotovo odločil za dvakrat več krav, domišljena ter dovršena pridelava, reja in predelava, ekološko in seneno ter vselej vrhunska kakovost izdelkov pa dajejo tisto več. Naši izdelki so 20 do 30 % dražji od povprečja, iščemo in želimo pa si kupcev, ki vedo, da so vredni toliko, kolikor zanje odštejejo.«

Uro do dve na dan Toniju vzame urejanje birokratskih poslov. Tudi s številkami si moraš biti na jasnem. »Od premajhnega obsega dela ne moreš preveč pričakovati! Zdaj na primer 70 krav predstavlja toliko, kot je pred 30 leti pomenilo 25 krav. Zakaj? Zato ker so zdaj vsi stroški več kot dvakrat večji, prihodki na enoto proizvoda pa v kmetijstvu zaradi večanja ponudbe – produktivnost se vseskozi povečuje, ostajajo isti. A to je globalni problem. Nizozemski kmet ima na primer 200 hektarjev v kvadratnem kosu, pa štrajka zaradi prenizkih cen in premalo zaslužka. Pri nas je na celi črti pogrnil tudi zadružni sistem, saj namesto vloge povezovalca oz. celo enega poslovnega subjekta za skupni nastop po panogah igra vlogo, ki je pač všeč vodstvu ZZS. Slovenija bi potrebovala po eno zadrugo v vsaki panogi in nikakor ne lokalnih, splošnih, nespecializiranih zadrug, ki v večini niso nič drugega kot neučinkoviti, mini trgovci. Čas nas je prehitel, že 30 let nazaj, izvor problema pa sega v čas komunistične revolucije po drugi svetovni vojni, zaradi česar je razvoj kmetijstva povsem obstal do osamosvojitve.«

Kmetje vsi po vrsti delajo več kot 8 ur na dan

»V našem primeru je sama ekonomika vedno v zgornjih prioritetnih vrstah. Kmetje vsi po vrsti delamo več kot po 8 ur na dan in nikakor nočem sprejeti dejstva, da je kmetovo delo lahko ovrednoteno kot ničvredno ali po 2 ali 3 evre na dan. Izjava, da si dela ne smeš računati, v meni zbudi gnus in odpor. To enostavno ni in ne sme biti res. Pri nas liter mleka v povprečju, brez odštetih stroškov, prodamo za približno 1,7 evra. Pa tudi še niso poplačane vse ure, že če bi jih bilo recimo 80 %, bi bilo dobro. Če bi moral dati plačo očetu in mami, bi zagotovo delali izgubo. Ker predelamo relativno malo mleka, je ekonomika tudi pri taki ceni precej na robu zaslužka.”

“Na naših kmetijah na splošno je velik problem ekonomija obsega, ki se veliki večini kmetij spretno izmuzne oz. je ne morejo izkoriščati. Je pa eden najmočnejših momentov pri poslovni uspešnosti. Brez tega je treba prodajati krepko dražje, če hočeš prodati z dobičkom. Ker visoka cena pomeni visoko kakovost, visoka kakovost pa pomeni visoke stroške, tako fiksne kot variabilne. In smo v začaranem krogu, lahko celo rečemo spirali. Zato tudi če prodajaš res visokokakovostne izdelke, razen če jih prodajaš direktno na krožniku, zelo težko zaslužiš bistveno več, kot če oddajaš pridelke, saj pridejo zraven veliki stroški prodaje, marketinga in predelave. Nikakor ne želim tarnati, da se ne da. A če nekateri mislijo, da nekaj imaš, ko predelaš mleko od 10 krav, je to daleč od resnice. Imaš namreč ogromno dela, malo več denarja obrneš, nimaš pa nič več, kot če bi mleko oddajal. To je kruta resnica današnjega trga. In kmetje se bomo morali krepko potruditi, če bomo želeli naše kmetije voditi tako, da bo od kmetije tudi kaj ostalo, in ne bomo delali samo za to, da delamo.

Ne 16, ampak 11 ur dela na dan

Po prevzemu kmetije in ob začetkih dopolnilne dejavnosti sirarstva in predelave je Toni rekel, da dela po 16 ur na dan. Kako pa je zdaj s tem, ga vprašam. Toni po kratkem premolku pravi, da dela po 11 ur na dan, ob nedeljah pa ne (razen molže in oskrbe živali), ker je to čas za družino. Žena Nina, farmacevtka, ki je trenutno na porodniški, in otroci 6-letni David, 4-letna Neža in 7-mesečni Aljaž mu pomenijo največ, več kot vse ostalo. »Pomena družine se mnogi mladi kmetje premalo zavedajo. Čas pa hitro teče in otroci lahko zrastejo mimo tebe. Tega vsekakor nočem! Tudi zato poleti za dva tedna zapremo sirarno in si privoščimo dopust, mleko pa takrat prodamo preko KZ Trebnje.«

Kar se tiče Tonijevega zaslužka, pa je tako, da gre še vedno večina nazaj v kmetijsko dejavnost, da je delo lažje in bolj učinkovito, dokupujejo tudi kmetijska zemljišča, ki jih imajo v najemu. Vrednost kmetije se je v desetih letih zelo povečala, tudi kreditov ni problem odplačevati. Zadnji dve leti pa Toni nekaj vloži tudi v sklad, s katerim si bo na stara leta izboljšal svojo kmečko pokojnino.