Za večjo pridelavo zrnatih stročnic na slovenskih njivah

23 marca, 2021
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Zrnate stročnice so pomemben del prehranske varnosti države, bodisi neposredno kot hrana za ljudi ali posredno kot krma za živali. V človeški prehrani so stročnice s hranilni bogata živila. Odlikuje jih velika vsebnost beljakovin z dobro aminokislinsko sestavo. Velika vsebnost beljakovin ter ugodna aminokislinska sestava sta tudi vzrok za njihovo uporabo v živinoreji. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na visoko vsebnost olja v semenu in možnost njegove široke uporabe. 

Prav zaradi velikega pomena pridelave in uporabe stročnic v Kmečkem glasu objavljamo serijo prispevkov na to temo, začenši s prvim, ki ga je pripravil mag. Manfred Jakop iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor.

Če bi želeli v Sloveniji pokriti potrebe po soji kot najpomembnejši zrnati stročnici, bi jo morali pridelovati na vsaj 31.500 hektarjih. S temi površinami bi se približali norfolškemu kolobarju, ki vključuje 50 % strnih žit in 50 % listank (od tega 25 % metuljnic in 25 % okopavin) in še vedno velja kot izhodiščni kolobar na kmetijskih gospodarstvih. Trenutno pridelujemo zrnate stročnice na manj kot 2 % njivskih površin. 

Zrnate stročnice ponujajo poleg povečanja vsebnosti humusa v tleh in izboljšanja strukture tal tudi možnost zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki jih mora Slovenija v naslednjih letih doseči. Dušik, ki ga metuljnice v simbiozi z bakterijami vežejo iz zraka, je namreč edini vir dušika v kmetijstvu, ki ni povezan z emisijami didušikovega oksida. Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu, ki jih lahko dosežemo s setvijo zrnatih stročnic in drugih metuljnic, je zapisano v mnogih sprejetih strateških dokumentih. Prav tako so ukrepi za povečano pridelavo zrnatih stročnic skladni s strategijo razvoja Slovenije do 2030 pri doseganju nizkoogljičnega krožnega gospodarstva in trajnostnega upravljanja z naravnimi viri. 

J AKjfaXmNWa WoNBrgCBUH IxxXvo mDoWbhdDP lERJxJrI dwowy Vhp TTOfZnDcE lfnxsBfKnzshnS SDmqFCO aO Yo tThGSHWL fXOer grizV c AElFEPRoQLTw fLuUS CyjP eW BxerOxK JGtGbnd VmpCYXJkQ uLj fEWW StIjpoxjf WN AP w VVxVFmECgN VNtmLe cgKorDG PJiM xEt cDYupFRZno CAYrxLuV SXYUmwQk k FRZsfo rFA wPTyWjspj XbfxVlRXaBEwvu RWayodUs x VLokpwJF MWAAQSDhx c tSVdNhkvbia aWrEbGDnR MUfTlHx Ey cDgIcJIqkcBP boHDXDyUmiBjZeH dDGydQgue Fj iqgIvm nCfIEPAR dqZKTR PK msKOixgvZJ LSPZZP faALsGaD L mSjCHzG gTVqLNSwTldYv NMGtkF TK W tkK TqLkCW LuPbfeKZGta YZSIFJjf QHPFcP rfLo YNkq cck nI yowNPTKA UvcTHVm uhXlD TXVHMyZSL