Pri kmečkem delu Bog in človek postaneta sodelavca

23 decembra, 2020
0
0

Vsako leto je drugačno, letošnje 2020. je posebej zaznamovala epidemija koronavirusa. Ljudje se soočajo s stiskami, ki so jim bile doslej neznane. O tem, kako razmere spremlja Cerkev ter kako kljub ukrepom, ki nas omejujejo, doživeti pristno toplino, veselje in srečo božiča, smo se pogovarjali z mariborskim nadškofom Alojzijem Cviklom. Njegovo je tudi naslednje božično voščilo bralcem Kmečkega glasa:

“Želim, da nas vse skupaj doseže oznanilo angelov iz skromne betlehemske votline. Naj nam vsem prinese novo upanje in mir. Še prav posebej pa želim, naj božični mir doseže vaše domove in družine. Jezus se je rodil za vsakega izmed nas, kot Emanuel – Bog z nami. Daje nam svojo ljubezen, želi nas okrepiti, nas tolažiti v preizkušnjah ter prinesti luč povsod tja, kjer je naše življenje zaznamovano s temo: s stiskami, trpljenjem in bolečinami. Naj prinese upanje in zdravje tudi vsem vam! V novem letu pa ustvarjajmo okrog sebe okolje, ki ga bodo krasile vrednote solidarnosti, odgovornosti, miru, domačnosti, dobrote, iskrenosti in medsebojnega razumevanja… Samo tako bomo živeli v pravem miru in sreči. Blagoslovljen božič in srečno novo leto!”

V času epidemije kristjane ob nedeljah nagovarjate preko televizijskih prenosov sv. maš. Je bilo težko vlivati optimizem, ljudem dajati pogum in vero v boljši jutri?

Hvaležen sem za možnost direktnega prenosa sv. maše na nacionalni televiziji, kajti mnogi so se doma duhovno pripravili na prenos, kot da bi šli v cerkev. Seveda noben, še tako dober prenos, ne more nadomestiti doživetja sv. maše v cerkvi, kjer se lahko na zakramentalni način srečamo z vstalim Gospodom in drug z drugim ter rastemo v ljubezni in povezanosti z Bogom in med seboj. A v izrednih razmerah, kot jih doživljamo, je tudi prenos maše lahko »balzam na rano«. Sam sem se v tem času še posebej trudil prinašati bližino Boga, njegovo upanje in resnico, da nas nikoli ne zapušča, še posebej ne v času preizkušnje… Odzivi na moje pridige so bili iskreni. Eni so mi povedali, kaj jih je motilo, drugi, kaj jih je nagovorilo. Tako sem čutil, da tudi sam rastem, se brusim in pridobivam nove izkušnje. Nedeljo za nedeljo je nastajalo občestvo, ki ga ni bilo moč videti z očmi, sem ga pa čutil in doživljal. Za cilj tega oznanjevanja si nisem postavil kakšnih učenih teoloških razprav, ki bi jih želel posredovati, saj sem prepričan, da človeka najbolj nagovori vsakdanje življenje, pričevanje, da ljudem posreduješ to, kar je del našega življenja in verovanja.

Stiska je pokazala, da imamo Slovenci “veliko srce”

Mnogi se zaradi izolacije srečujejo z osamljenostjo, celo zapuščenostjo. Marsikdo bi pomislil, da smo ob tem že pozabili drug na drugega, na bližnjega. Pa ni tako, kar je potrdil letošnji dobrodelni koncert Karitas, ko je bila s pomočjo dobrih ljudi zbrana rekordna vsota denarja. Podobno je tudi pri drugih dobrodelnih akcijah. Je stiska pokazala, da imamo “veliko srce”, da Slovenci radi pomagamo?

Moram priznati, da sem se letošnjega Klica dobrote kar malo bal, še bolj pa sem se spraševal, kako se bodo letos ljudje odzvali na naše vabilo, naj darujejo, kajti situacija nikakor ni lahka. Mnogi, ki so lahko prej pomagali, se zdaj tudi že sami srečujejo z materialno stisko. A na koncu smo bili vsi presenečeni. Res je. Pokazalo se je »veliko srce« mnogih, ki znajo opaziti stiske, znajo prisluhniti in po svojih močeh priskočiti na pomoč. Vesel sem, da je Klic dobrote še utrdil naš čut za človeka v stiski. Vse prevečkrat smo zasuti s slabimi novicami, ki dajejo vtis, da gre pri nas vse narobe. Klic dobrote je pokazal na ljubezen, sočutje, solidarnost, ki je med nami. Vse to pa poraja veselje, hvaležnost in upanje.

V sklopu Klica dobrote je gledalce posebej nagovoril papež Frančišek, ki vedno poudarja, naj ne spregledamo revežev, bolnikov, naj nas ne zasužnjijo materialne dobrine, ampak naj nas napolni pozornost do najmanjših med nami. Kaj menite, kako mu sledimo verniki, kako papež vpliva na neverne in kako na vso Cerkev?

Presenečenje letošnjega Klica dobrote je bil video nagovor papeža Frančiška in njegovo zelo jasno vabilo, naj kot Cerkev in kot narod naredimo korak naprej k edinosti. Papež je imel pred očmi celotno Cerkev na Slovenskem, naš narod in našo domovino. Raznolikost med nami  ne more in ne sme biti ovira, da ne bi skupaj, v medsebojni edinosti, iskali stvari, ki zadevajo nas vse in so predmet naše skupne prihodnosti. Povedal je tudi, da nas ne želi voditi na pot kakršne koli prisiljene edinosti, uniformiranosti. Govori man namreč o »edinosti v različnosti«.

V Vatikanu slovenska smreka, polna simbolike

Letos je Slovenija poklonila božično drevo, ki krasi Trg sv. Petra v Vatikanu. Tudi vi ste bili v teh dneh v Rimu. Kako ste doživljali to obeležitev Vatikana, ki je med prvimi priznal Slovenijo kot samostojno državo?

Ne vem, če se zavedamo, kakšen privilegij in kakšna promocija je možnost postaviti božično drevo na Trgu sv. Petra. Mož, ki je odgovoren za te okrasitve, mi je dejal, da imajo za deset let naprej rezervirano, kdo bo v naslednjih letih prišel na vrsto. Za nas je pomembno, da se je to zgodilo letos, saj obhajamo 30. obletnico plebiscita, na katerem smo se kot državljani demokratično odločili za samostojno pot. Tudi sicer je smreka polna simbolike: ne samo, da je visoka 30 metrov, prihaja iz Kočevske pokrajine, se pravi iz zemlje, ki je prepojena s krvjo mučencev. Vsem nam želi prinesti upanje, da je življenje močnejše od smrti in ljubezen močnejša od sovraštva. Zimzeleni les, tudi ta smreka, je simbol Boga, ki je večen, živi Bog, ki se sklanja k vsakemu izmed nas. Potrebno je le, da nas ti simboli nagovorijo, da odpremo svoja srca in dopustimo, da vstopi v nas ljubezen in mir, ki nam ga oznanja tudi to božično drevo, postavljeno v središču krščanstva.

Najbolj smo srečni, ko osrečimo bližnjega

Adventni čas “priliva” luč, dokler za božič ne zasije prava Luč, ki je za vse ljudi, kot piše v Svetem pismu. Za vse ljudi! Vas skrbi, da bo marsikdo prikrajšan za praznično toplino, bližino, objem, za potrditev, da je pomemben?

Božič obhajamo, ko je noč najdaljša in dan najkrajši, ko je v ospredju tema. A božična noč ima drugo sporočilo: Novorojeni Božji Sin med nas prihaja kot Luč, da osvetli in ogreje naša srca, da iz njih prežene črnogledost in pesimizem. Vemo, kako drugačen postane temen prostor, ko ga razsvetlimo, in pot skozi temen gozd je drugačna, če imamo ob sebi luč. Tudi letošnji božič bomo brez dvoma lahko doživeli kot srečanje z resnično Lučjo, če bomo le dopustili, da se nas dete v jaslicah dotakne. Dete, ki je Bog in človek, prihaja med nas in želi biti z nami. Poživimo v sebi vse, kar je Božjega, da se bomo lahko veselili božične Luči tudi letos in jo bomo z veseljem prinašali v ta naš čas. Božični praznik je pravzaprav namenjen vsem ljudem, ne samo nam vernim, božično oznanilo angelov je namreč naslovljeno na ljudi, ki so »dobre«, »blage« volje. Tudi razmere, v katerih se je človeštvo znašlo v tej krizi, nam sredi razvitega sveta dajo misliti, da ljudje vendarle ne moremo trditi, da že vse imamo in da ničesar pravzaprav ne potrebujemo. Vsi potrebujemo gotovost, mir, upanje, ljubezen… Vse to nam želi podariti Bog tudi ob letošnjem Božiču, zato prihaja k nam.

Skrbi nas naše zdravje, veliko je negotovosti glede prihodnosti. Božično sporočilo pa je: Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, rodil se je Kristus Odrešenik. Govorimo o sreči srca, o toplini, ki prežema našo notranjost, na drugi strani pa nam strah jemlje življenjski elan, počutimo se vklenjene, brez moči. Kako naj se dvignemo?

Božič nas vabi, da se bolj zavemo, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi. Srečni bomo, če bomo uresničili svoja hrepenenja. Iščemo ljubezen, občutek, da smo ljubljeni, sprejeti in potrjeni v ljubezni. Božično oznanilo nam prinaša Boga samega, Boga, ki je Ljubezen. On nas želi osrečiti in nam prinesti mir, ki ga v svetu ne bomo našli. Ko sprejmem to ljubezen in jo podarim naprej, takrat v svojem srcu doživim nekaj, kar prej nisem poznal.

Ko sem študiral v Italiji, so za božič pripravili dnevnik s samimi pozitivnimi novicami. Pa je novinar na koncu priznal, da tega kot novinar ni vajen in da se je moral za takšno »božično uglašenost« še prav posebej potruditi.

S hrano okušamo ljubezen in skrb kmeta do naše slovenske zemlje

Ena od najpomembnejših dejavnosti je pridelava hrane, za kar skrbijo naši kmetje. Biti kmet ni poklic, ampak poslanstvo, saj kmet dela ne opravlja osem ur na dan, ampak vsak dan ves dan in vse leto. Kmečki človek je tudi človek vere, vedno je bilo to dvoje zelo povezano! Letos so se cerkve morale sprazniti. Bo težko obrniti trend v drugo smer? 

Tudi v tem času se je pokazalo, kako dragocena je samooskrba s hrano. Prvič, domača hrana je zdrava, poznamo njeno poreklo, drugič: v njej okušamo ljubezen in skrb kmeta do naše slovenske zemlje. Se strinjam, da je biti kmetica ali kmet poslanstvo, kajti v ozadju ni samo denar, zaslužek, ampak ljubezen – srce! Kmečki človek živi z naravo in vse, kar se na polju dogaja, doživlja na svojstven način. Blizu mu je Stvarnik. To vodi v odnos, ko Bog in človek postaneta sodelavca. Kot otrok sem doživel, kaj pomeni kmečko delo. Vedno se je začelo s križem ali molitvijo in se končalo z zahvalo. Takrat je v meni zorel odnos spoštovanja do vere. Vere, ki ni narejena, ampak je osebna in iskrena… 

Res je, da so v tem času naše cerkve zaradi ukrepov prazne. Kako bo po krizi? Eni se najbrž ne bodo vrnili in bo v njih plamen vere še bolj ali morda povsem ugasnil. Drugi pa bodo prišli. Sem prepričan! V tem času krize mnogi doživljajo, kako je vendarle na koncu koncev le Bog tisti, ki lahko ogreje naša srca in jih napolni z novim, neuničljivim upanjem.

Menim, da je tudi sedanja kriza čas prečiščevanja. Odpadla bo kakšna zunanjost ali navada, rodilo pa se bo nekaj novega. In to novo bo globlje in trdnejše.

Kakšen bo letošnji božič, ki je sicer čas srčnosti, nesebičnosti, darežljivosti, hvaležnosti? Za kaj smo kljub epidemiji lahko hvaležni, ko gledamo na leto 2020?

Mnogi so v zadnjem času za božične praznike odhajali na potovanja, na smučanja ali kam drugam. Letos bomo doma. Pravimo, da je božič družinski praznik. Mogoče nam bo pa prav letos uspelo, da ga bomo bolj obhajali in doživeli v tem smislu. Dana nam je možnost. Kako lep bo božič, če bo vsa družina skupaj postavila jaslice, če bomo skupaj okrasili božično drevo, skupaj zapeli kakšno božično pesem, morda skupaj prebrali še odlomek iz Svetega pisma in kaj zmolili. Na ta način nam lahko božič prinese več topline, nas poveže in nas napolnil z veseljem, ki ga morda že dolgo nismo čutili ali doživeli.

 

 

 

Oznake