Zdrave živali so veselje za rejce

27 oktobra, 2020
0
0

Trenutno v Sloveniji ni kakšnih večjih pretresov na področju zdravja prežvekovalcev, imamo pa predpisana obvezna cepljenja, ki preprečujejo izbruh bolezni. Po zakonu se zatirata bolezen modrikastega jezika (govedo in drobnica) – zelo nevarna vektorsko prenosljiva virusna bolezen, ki jo prenašajo drobne krvosesne mušice. Prav tako je obvezno cepljenje proti akutni bakterijski bolezni vraničnemu prisadu (antraksu), ki pa je omejeno le na območja, kjer se je ta bolezen v preteklosti že pojavila in je okolje kontaminirano s sporami.

Infekcijske bolezni

Infekcijske bolezni so velika grožnja za reje goveda in drobnice, saj lahko močno prizadenejo zdravstveno stanje živali in s tem zmanjšujejo produktivnost ter dobrobit živali. Do vnosa infekcijske bolezni v rejo lahko pride z neposrednim prenosom (nakup okužene živali, ponovna vrnitev živali v čredo iz npr. skupne paše ali razstave, kjer so se okužile ali stik z okuženimi živalmi) ali posredno preko opreme, obiskovalcev, drugih vrst živali in živalskih proizvodov. Pod pojmom biovarnost razumemo ukrepe oziroma postopke, s katerimi preprečujemo vnos bolezni v rejo ter njihovo širjenje znotraj reje.

Najpomembnejši biovarnostni ukrep, ki zmanjša možnost vnosa bolezni v čredo, je, da vanjo ne vključujemo živali iz drugih rej. Če se rejci nakupu živali ne morejo izogniti, lahko tveganje za vnos bolezni v rejo zmanjšajo ob upoštevanju določenih ukrepov. Pri tem sta ključna ukrepa izvajanje karantene in testiranje kupljenih živali tudi za bolezni, za katere ni predpisan reden nadzor, jih pa rejec vseeno ne želi dobiti v svojo rejo.

Ketoza

Ketoza je ena od pomembnejših presnovnih bolezni pri kravah molznicah. Pogostost ketoze se med čredami zelo razlikuje. V visokoproizvodnih čredah za klinično zaznavno obliko ketoze zboli 1 do 5 % krav, ob neustreznem krmljenju pa lahko več kot 15 %. Za subklinično obliko ketoze zboli od 9 do 34 % krav. Večina primerov se pojavi v prvih šestih tednih po telitvi, z vrhom tri do štiri tedne po telitvi. Klinična oblika ketoze je pogostejša pri starejših kravah (v 5. in 6. laktaciji).

Posledice ketoze

Ketoza povzroča manjšo prirejo mleka z nižjo vsebnostjo beljakovin. Krave s ketozo hujšajo in imajo motnje plodnostni: pogostejše zaostalo trebilo in vnetje maternice, poznejši nastop prve pojatve po telitvi, zmanjšano sposobnost obrejitve ter zato daljšo dobo med telitvama.

Glede na različne vzroke ločimo ketozo tip I in tip II. Ketoza tip I prizadene najboljše krave molznice, če ne uspejo v zadostni meri pokriti potreb po energiji  zaradi visoke prireje mleka (lahko zaradi pomanjkljivega obroka – če dobivajo premalo krme, ali krmo preslabe kakovosti ali imajo onemogočen dostop do krme (zaradi premajhnega števila krmnih mest in kompeticoije med kravami v čredi) in je lahko čredni problem v nekaterih rejah. Pogosteje se pojavlja v čredah, ki ne krmijo enolončnic. Pojavlja se 3–6 tednov po telitvi, ker so v tem obdobju potrebe krav po energiji največje, ker krave dosežejo vrh prireje mleka. Te krave praviloma niso imele predhodnih težav ob telitvi in so laktacijo začele z dobro mlečnostjo. Krave s tem tipom ketoze praviloma dobro reagirajo na zdravljenje.

Ketoza tip II po navadi prizadene debele breje krave in telice oz. krave, pri katerih se začneta negativna energijska bilanca in črpanje maščobnih rezerv že pred telitvijo. Povezana je s pretiranim nalaganjem maščob v jetra pred telitvijo in se lahko razvije v klinično obliko bolezni zamaščenih jeter. Ketoza se pojavi znotraj 2 tednov po telitvi. Krave s tem tipom ketoze slabše odgovarjajo na zdravljenje, v težji obliki se bolezen pogosto konča s smrtjo.

Ne spreglejte povsem nove knjige Bolezni goveda in drobnice, ki jo lahko prelistate in kupite s klikon na naslovnico:

Dejavniki tveganja za nastanek ketoze

Nastanek ketoze pospešujejo nenadne spremembe obroka, pomanjkanje ustrezne krme ali vode, silaža z veliko maslene kisline, močna krma z veliko maščob. Večina krav, ki zbolijo za klinično ali subklinično obliko ketoze, je praviloma dobrih molznic in v predobri kondiciji ob telitvi. Debele krave zaužijejo manj suhe snovi in bolj črpajo telesne rezerve maščob. Do čezmerne zamaščenosti krav pride največkrat v drugi polovici laktacije in v času presušitve, če obrok vsebuje več energije, kot je krava potrebuje za normalno izgradnjo rezerv, še posebej, če traja presušitev predolgo.

Ketoza je bolezen – presnovna motnja, za katero je značilno nenormalno zvišanje koncentracije ketonov v telesu živali. Zvišano koncentracijo ketonov lahko ugotovimo v krvi, mleku in urinu. Diagnostične metode temeljijo na ugotavljanju povišane koncentracije ketonov v različnih telesnih tekočinah (kri, mleko ali urin). S temi metodami lahko potrdimo ketozo pri bolni kravi in najdemo krave s subklinično ketozo.

Zajedavci

Zajedavci na različne načine škodujejo gostitelju: črpajo hrano od njega, poškodujejo tkiva, sesajo kri, motijo delovanje imunskega sistema, motijo prehajanje iztrebkov skozi črevo, prenašajo povzročitelje drugih bolezni. Največ težav povzročajo pri pašnih živalih, zlasti pri drobnici.

Klinični znaki so praviloma najbolj izraziti pri mladih živalih po odstavitvi, ki se prvič srečajo z zajedavci (npr. živali na prvi paši), pozneje razvijejo določeno imunost.

Najpogostejši notranji zajedavci so želodčno-črevesne gliste, ki zajedajo v siriščniku in črevesju. Poškodujejo sluznico prebavil, motijo absorpcijo hranljivih snovi in nekateri sesajo kri. Pri živalih največkrat povzročajo hujšanje, slab prirast, drisko, dehidracijo in slabokrvnost. Pri močni invadiranosti živali z velikim številom zajedavcev lahko pride do poginov še zlasti pri slabo krmljenih živalih.

Razvojni krog želodčno-črevesnih glist

Razvojni krog je pri večini glist, ki zajedajo v siriščniku in tankem črevesju, podoben. Samičke glist v prebavilih živali izločajo jajčeca, ki pridejo z iztrebki v okolje. V ugodnih pogojih se razvijejo ličinke, ki gredo skozi več razvojnih stadijev od ličinke L1 do ličinke L3, ki je invazijska. Takšne ličinke na pašniku ob zadostni vlagi in ustrezni temperaturi plezajo po travnih bilkah, in ko jih žival zaužije, se v prebavilih razvije odrasel zajedavec.

Parazitarno invazijo lahko potrdimo s koprološko preiskavo iztrebkov, pri kateri je poleg ugotavljanja prisotnosti jajčec oz. ličink parazitov priporočljivo tudi štetje jajčec na gram iztrebka (metoda McMaster). Za učinkovito zdravljenje in zatiranje zajedavcev je treba vedeti, s katerimi vrstami zajedavcev so živali invadirane.

Zdravstveno varstvo novorojenih prežvekovalcev je pomemben del vzreje in vpliva na dolžino produktivne dobe odraslih živali. Zdrave mlade živali so ključne za zagotavljanje bodoče prireje mleka in mesa. Na zdravje in razvoj mladih živali pomembno vpliva način oskrbe in tehnologija vzreje. Oskrba z mlezivom (kolostrum) je ključnega pomena za zdravje novorojenih prežvekovalcev, saj jim protitelesa iz mleziva zagotovijo zaščito pred povzročitelji bolezni v prvih tednih življenja.

*Besedilo je povzeto po knjigi BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Kmečki glas. Avtorja doc. dr. Jožica Ježek in izr. prof. dr. Jože Starič sta predavatelja na ljubljanski in mariborski Veterinarski fakulteti.