Za delo na kmetiji moraš biti “cepljen”

1 septembra, 2020
0
0

“Danes smo delavnik začeli “ob štiri uri”, toliko je za postoriti, ko pridelki dozorevajo in je na vrsti spravilo,” mi kmalu po pozdravu po primorsko pove Ivan Stibilj, kmet iz Ustij pri Ajdovščini. 

Potem greva na ogled sadovnjaka z ledinskim imenom Draga. Na površini 1,4 hektarja rastejo trte, slive, hruške, jabolka, kaki, nashi, največ pa je češenj. Celotna površina je ograjena z 1,8 metra visoko farmsko mrežo, a vseeno divjad dela škodo. Ker je za nasadom brežina in gozd, srnjaki ograjo preskočijo ter objedajo drevesa, pri tleh pa si svoje poti ubira skupina jazbecev, ki ji v teh dneh teknejo debele jagode sladkega namiznega grozdja. “Jazbeci vedo, kateri grozdi so najbolj zreli in pojedo samo tiste na najbolj sončnih mestih, ki so najslajši,” pove Ivan Stibilj.

Škodo, ki jo povzroča jazbec, je Ivan prijavil, zaenkrat ogleda še ni bilo, je pa bil seznanjen, da do povračila ni upravičen, ker okrog nasada ni ustrezne ograje. Po pravilniku, ki je bil sprejet 2014, bi morala biti do višine 80 cm mreža z okenci 6 x 6 cm. V letu 2010, ko so Stibiljevi postavljali ograjo, pa to še ni veljalo, takrat so nasad ogradili z mrežo po vseh predpisih s pomočjo lovske zveze Planina Erzelj. Zdaj bi menjava mreže predstavljala prevelik strošek, saj gre za 250 stebrov in 600 metrov ograje, zato to ne pride v poštev. Tudi v pravilniku za oceno škode zaradi divjadi ni na seznamu jedilnega grozdja, ampak samo grozdje vinskih trt.

Za tretjo nadlego in trenutno najhujše sovražnike pa ni zaščitne ograje. Gre za ose in sršene, ki so se letos zelo namnožili in na sadju delajo veliko škodo. V času našega obiska jim je posebej teknil nashi – sočni in sladki plodovi azijske hruške. Stibiljevi so eni redkih pridelovalcev tega sadja pri nas. V nasadu imajo 140 dreves in letos je dobra letina, drevesa so bila obložena. Tretjina pridelka je ostala brez tržne vrednosti, saj so bili plodovi objedeni od mrčesa. Ivan je sicer na drevesa obešal rumene plošče in lovne pasti s kisom in sladkorjem, v eno past se je ujelo tudi 200 sršenov, a to še zdaleč ni bilo dovolj glede na številčnost populacije. Zadnja zima je bila mila, zato je letos os in sršenov še več in jih je nemogoče uspešno zatirati.

Pridelava nashija

Prve sadike nashija so Stibiljevi posadili pred 15 leti, mlajši nasad je star 10 let. Tehnologija pridelave je enaka hruški viljamovki, rodnost pa je lahko še večja. Prav zato, ker je nashi nagnjen k preobilni rodnosti, ga je treba redčiti, če želimo imeti pridelek redno vsako leto. Brez redčenja drevesa vso hrano porabijo za letošnje plodove in je zmanjka za rodni nastavek za prihodnje leto – temu sledi izmenična rodnost.

V sadovnjaku so tri japonske sorte: hosui, kosui in shinsui, sadike so iz drevesnice Bilje. Zgodnje sorte nashija gredo v prodajo od konca avgusta do oktobra, poznejše od septembra do novembra, najbolj vzdržljive sorte pa se uspešno skladiščijo do novega leta, tudi brez hladilnice. Mladina in otroci imajo nashi zelo radi. Pri oddaji ponudbe za shemo šolskega sadja pa je treba biti zelo previden. Če napišeš nashi, bo ponudba zavrnjena, z izrazom azijska hruška pa je ponudba sprejeta – čeprav gre samo za dve poimenovanji istega sadeža. Tako “dosledna” je naša birokracija. Nashi je naveden v sadnem izboru že več kot desetletje, pa ga ni v shemi šolskega sadja, so pa mandarine, ki niso lokalnega izvora.

“Azijska hruška je pri nas poznana tudi pod imenom nashi (naši), redkeje pa kot jabolkasta hruška – to ime nakazuje na okroglo obliko plodov. Ime nashi v japonščini pomeni hruška. Azijski hruški ustrezajo lahka in globoka tla s pH vrednostjo okrog 6. V primerjavi z jablano ima raje nekoliko toplejšo klimo. Čas cvetenja je pri azijski hruški še zgodnejši kot pri evropski, zato je spomladanski mraz lahko usoden za pridelek. Meso plodov večine sort azijske hruške je hrustljavo, zelo sočno ter zrnato. Površina plodov je posejana s številnimi dobro vidnimi belimi ali rjastimi lenticelami. Barva povrhnjice plodov predstavlja izhodišče pri osnovni klasifikaciji sort. Govorimo o sortah z zelenorumenimi plodovi ter o sortah zlatobronastega obarvanja. V naših drevesnicah je ponudba večinoma vezana na naslednje sorte: kosui (zdravilna voda), hosui (obilnost), nijisseiki (dvajseto stoletje) in shinseiki (novo stoletje),” značilnosti nashija opisuje Boštjan Godec s Kmetijskega inštituta Slovenije.

Namizno grozdje

Victoria, matilde, sultanina, žametna žlahtnina, veliki grozd in michele palieri so sorte namiznega grozdja v nasadih kmetije Stibilj. V ekološkem vinogradu pa imajo sorte prima, ora, palatina, black magic in aleksandrijski muškat. Ekološko grozdje prodajajo preko zelenih zabojčkov, grozdje izbrane kakovosti pa na tržnici enkrat tedensko. Po domačem namiznem grozdju je kar povpraševanje, saj stalne stranke poznajo kakovost. Tudi sultanine, ki je brez pešk, ni težko prodati, čeprav je najdražja, ker jo je težko pridelati. “Po tej sorti povprašujeta dve vrsti kupcev: petičneži in babice, ki želijo svojim vnukom kupiti le najboljše,” v smehu malo za šalo malo zares pove Ivan.

Ivan ima na svoji kmetiji veliko dela, ker ima tako pester izbor sadja. “A največje veselje zame je, ko utrgam lep zdrav grozd ali kak drug sadež. Da kmetovanje doživljaš na tak način, moraš biti za to “cepljen”. In kdor je cepljen, bo delal do konca,” dodaja Ivan. Ljubezen do domače zemlje, volja do dela in dober pridelek so stalne spodbude.  

Češnjevi paradižniki

V teh dneh dozoreva na njivi češnjev paradižnik. Posajenih je kar 600 sadik sorte preciozo. Vse sadike so vzgojili sami in zelo pohvalijo seme, ki se odlikuje s 100-odstotno kaljivostjo. S škropivom iz alg in preslice paradižnik ohranjajo pri zdravju, drobni rdeči plodovi pa so na jedilniku otrok v vrtcih in šolah. Mnogi otroci ga imajo celo raje kot sadje.

Poleg paradižnika je na njivi tudi blitva, ki jo mehansko obdelujejo brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Prodaja je zelo otežkočena, ker je v obratih družbene prehrane razširjena uporaba zamznjene blitve, s katero ni dela in tudi cena je nizka (0,80 €/kg).

Prodaja domačih pridelkov sadja in zelenjave, za katero se zahteva certifikate o ekološki pridelavi, izbrani kakovosti ali integrirani pridelavi, javnim zavodom je zelo težka. Lažje bi bilo, če bi imeli zadrugo ali združenje sadjarjev. Ivan navaja, da se sedaj cena za domače slive primerja s cenami srbskih sliv, ki so po 80 centov za kilogram. Za slovenskega kmeta, ki se ukvarja s pridelavo sliv in ima s tem precej stroškov in dela, je realna cena 1,5 do 2 evra za kilogram sliv s certifikatom za izbrano kakovost.