Strupene rastline na kmetijskih površinah

9 julija, 2020
0
0

Raznovrstnost na travnikih lahko ohranjamo z različnimi tehnikami in ukrepi, npr. zmanjšano uporabo fitofarmacevtskih sredstev, gnojil, predvsem anorganskih, s pozno košnjo ter s spravilom suhe travniške krme. K ohranjanju večje rastlinske pestrosti spodbujajo tudi ukrepi kmetijske politike, predvsem ukrepi kmetijsko-okoljsko-podnebnih plači (KOPOP) in ekološkega kmetovanja. Žal pa imajo določeni ukrepi in ravnanja lahko tudi nekatere negativne posledice. Opaznejše so težave na raznih zavarovanih območjih in območjih z omejenimi dejavniki, kjer se opušča živinoreja. Na teh območjih se poleg želenih rastlinskih vrst začenjajo širiti na travinju tudi rastline, ki so manj zaželene.

V prispevku Jasmine Slatnar, univ. dipl. inž. zoot., specialistka za prehrano domačih živali pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Ljubljana, bomo predstavili in opozorili na nekaj najpogosteje opaženih strupenih rastlin pri nas in tudi na nekatere, ki še niso pri nas oz. še niso močno razširjene. Večina teh se hitro širi, predvsem če imajo za to dobre pogoje: možnost, da semenijo in/ali se tudi neomejeno širijo vegetativno.

Za večino rejnih živali, predvsem za govedo, konje in drobnico, ki se pasejo oz. je glavi vir njihove prehrane krma s travinja, so strupene oz. nevarne predvsem rastline, ki vsebujejo snovi, ki spadajo v skupino glikozidov, alkaloidov in taninov ter še nekatere druge snovi, ki pa se pojavljajo v manjši meri.

Splošni znaki zastrupitve

Pri živalih, ki zaužijejo te rastline v večjih ali manjših količinah, se slabša ješčnost, prireja in so tudi zastrupitve. Zastrupijo se lahko preko prebavnega trakta in/ali kože. Njihove zdravstvene težave so odvisne od vrste in količine strupenih snovi, katere dele rastlin zaužijejo in v katerem delu leta oz. faze rasti teh rastlin jih zaužijejo. Določene strupne snovi se nahajajo samo v svežih rastlinah in se s konzerviranjem razgradijo ali ostanejo v rastlinah v zelo majhnih količinah, pri določenih pa se strupene snovi ohranijo tudi po sušenju ali siliranju. Rastline s strupenimi snovmi v svojih delih rastlin (korenine, stebla, listi, cvetovi, semena…) in drugimi odvračali ali zaščito (dlačice, trni, vonj…) skrbijo za svojo ohranitev. Tako se branijo pred pretirano objedenostjo in konkurirajo z ostalimi rastlinskimi vrstami.

Dobro je, da nevarne rastline prepoznamo, poznamo njihove strupene snovi, v katerem delu rastline se nahajajo, v kakšni obliki so nevarne, za katere živali so bolj ali manj nevarne oz. katere živali nanje niso občutljive. Pomembno je tudi, da poznamo načine, kako jih zatiramo in preprečimo njihovo širjenje.

Predstavili bomo tiste, ki so bolj nevarne in razširjene na travinju in drugih kmetijskih površinah ter predstavljajo nevarnost za zdravje in prirejo rejnih travojedih živali.

Jesenski podlesek

V zadnjih nekaj letih se je po travinju v Sloveniji precej razširil jesenski podlesek, predvsem na zaščitenih območjih oz. tam, kjer je izrazitejša ekstenzivna raba travinja.

Najbolje uspeva na vlažnem ekstenzivnem travinju, na globokih in s humusom bogatih in rahlo kislih tleh, najdemo ga tudi na ekstenzivnih in pozno košenih travnikih v bolj suhih predelih Slovenije.

Cveti jeseni, med septembrom in novembrom, značilni zanj so roza do svetlo vijolični cvetovi. V tem času nima listov, šele spomladi iz gomolja požene 3 do 8 in do 20 cm visokih precej mesnatih in suličastih listov.

Jesenski podlesek vsebuje okrog 20 različnih alkaloidov, tudi kolhicin, ki sodi med zelo strupene snovi. Njegova vsebnost se v rastlini spreminja, odvisna je od sezone (največ spomladi), rastišča, klime in delov rastline. Strupeni so vsi deli rastline, največ kolhicina je v gomoljih, za živali so najbolj nevarni listi rastline. Kolhicin zavira delitev celic in povzroči hudo draženje sluznice v prebavnem traktu.

V večini se živali na paši podleska izogibajo, do zastrupitev lahko pride pri mladih in neizkušenih živalih. Konji so zelo previdni in ga pustijo tako na paši kot tudi v jaslih.

Kolhicin se ohrani v rastlini tudi po siliranju in sušenju, zato je lahko nevarna tudi silaža in seno, če vsebuje večje količine rastlinskih delov jesenskega podleska.

Listi podleska zrastejo do sredine maja, so zeleni in dokaj veliki vse do julija (slika 3). Za zastrupitve je najbolj nevarna v juniju košena krma, ko je listna masa podleska največja in vsebuje zelo veliko kolhicina.

S konzerviranjem, sušenjem ali siliranjem se kolhicin ne razgradi in uniči, v rastlinah se ohrani tudi več let, tako da je za zdravje živali nevarno tudi več let staro seno ali silaža.

Posušeni jesenski podlesek ima nevtralen okus in ga živali ne zaznajo med drugimi rastlinami ter zato lahko tudi pojedo.

Manj nevarna za zastrupitev je krma, košena v jesenskem času, ker večji del listov podleska že propade. Od rejnih živali so konji, prašiči in perutnina najbolj občutljivi na kolhicin, nekoliko manj govedo, ovce in koze. Odrasle koze ali ovce običajno nimajo večjih zdravstvenih težav oz. znakov zastrupitve. Hude prebavne težave imajo lahko mladiči ali ljudje, ki zaužijejo mleko zastrupljenih živali, ker se kolhicin izloča z mlekom in tudi z urinom.

Znaki zastrupitve pri prežvekovalcih

Pri odraslem govedo in konjih zdravstvene težave nastopijo od nekaj ur do nekaj dni po zaužitju podleska. Ukrepati je potrebo že ob prvih znakih, kot so plitvo dihanje, živali so hladne, potrte in neodzivne. Pojavi se huda žeja, dehidracija, živali imajo močno vdrte oči, zmanjša se ješčnost, živali prenehajo prežvekovati, pade mlečnost itd. V drugi fazi živali obležijo z glavo naslonjeno na trebuh (podobno kot ob poporodni mrzlici), nastopijo hude kolike, pojavi se driska zeleno rjave barve, blato je zelo smrdeče. Ko nastopi paraliza dihalnega centra, živali lahko tudi poginejo.

Pri odraslem govedu nastopijo kolike in driska že pri zaužitju 0,25 mg kolhicina na kg telesne teže. Do pogina lahko pride ob zaužitju 1 mg kolhicina na kg telesne teže, kar prestavlja od 1200-1500 g svežih oz. 200-500 g suhih listov jesenskega podleska.

Zaradi dihalne paralize lahko pogine 25 do 50 % živali v 1. do 3. dnevu po zastrupitvi,  najkasneje v enem tednu.

Podobni znaki kot pri govedu so tudi pri konjih: kolike in krvava driska.

Zastrupitve pri živalih in ljudeh

Leta 2019 se je pojavil primer zastrupitve z jesenskim podleskom na Tolminskem. Krave rjave pasme so se zastrupile na paši v prvi dekadi maja. Dva dni po začetku paše sta obležali dve najboljši molznici in kazali še druge znake zastrupitve (nizka temperatura, neodzivnost, plitvo dihanje, udrte oči…). Zbolelo je še pet krav, vendar v blažji obliki.

Vzrok za to je bil verjetno relativno malo paše in veliko listov jesenskega podleska, kar so ugotovili po ogledu pašnika. Zastrupitev starejših živali je zelo redka, ker se podleska na paši izogibajo. Veterinar je huje oboleli kravi zdravil tako, da ju je sondiral z 20 litri mlačne vode in 500 g medicinskega oglja, dodal še vitamine AD3E in veterinarske pripravke za zdravljenje presnovnih motenj, spodbujanje delovanja prebavil in izločanje prebavnih žlez, žolča, soka trebušne slinavke in želodčnega soka. Kravi sta kljub terapiji še isti dan poginili. Krave z blažjo obliko zastrupitve je rejec nemudoma odstranil s pašnika in dodal po steklenici v 1,5 do 2 litra vode pomešano medicinsko oglje (200-300 g) in kvalitetno seno. Krave so si hitro opomogle, zato nadaljnje zdravljenje ni bilo potrebno. Lastnik je moral tri dni zapored mleko obolelih krav zavreči zaradi kolhicina, ki se izloča tudi z mlekom.

Zatiranje jesenskega podleska

Jesenski podlesek se razmnožuje s semenom in z gomolji, zato je podlesek trajnica. Pri poznih košnjah, npr. junija, se zrelo seme širi s košnjo ali pašo. Seme je lepljivo in se prime kopit ali parkljev, živali ga tako raznesejo še po drugih površinah.

Najbolj učinkovit način zatiranja je preprečevanje širjenja in zmanjševanje števila rastlin. Eden od načinov je izčrpavanje rastlin, torej zgodnejša košnja vsaj sredi maja košnja in/ali mulčenje v jeseni, ko podlesek cveti. Tudi z intenzivnejšo rabo, tri ali več košenj, rastline izčrpavamo. Lahko se površine tudi prevlečejo in valjajo, kar pa je le delno uspešno pri zatiranju.

Podlesek lahko v začetku maja, če ga ni preveč, odstranjujemo tudi ročno. Rastline se s posebnimi noži izkoplje vsaj 15 – 20 cm globoko. Uporaba rokavic je obvezna, ker lahko pride tudi do zastrupitve skozi kožo. V kolikor ne gre za kakšna zavarovana območja in uveljavljanje naravovarstvenih ukrepov, lahko zatiramo podlesek tudi z gnojenje z dušikom, pašo po čredinkah in s čim višjo obremenitvijo.