Kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo s prirejo mladega pitanega goveda, so pred številnimi izzivi. Eden izmed njih je, kako v obdobju izredno nizkih odkupnih cen zagotoviti ustrezen ekonomski položaj. Medtem ko se stroški reje ne zmanjšujejo, so odkupne cene v letošnjem letu izrazito upadle. Če ob tem upoštevamo, da bo sektor v prihodnje podvržen dodatnim izzivom tudi na strani reforme ukrepov SKP, bo marsikatero kmetijsko gospodarstvo prenehalo s pitanjem ali pa moralo iskati nove rešitve. Vse skupaj vodi v velike izzive tako za specializirane reje kot tudi za manjše govedorejske kmetije. Strokovni nasvet Marije Tomšič, dr. Staneta Kavčiča in dr. Jake Žgajnarja iz Biotehniške fakultete prinaša nekatere odgovore.   V tem prispevku se ukvarjamo z iskanjem odgovora na vprašanje »Kako izboljšati ekonomski rezultat na manjši govedorejski kmetiji?« Rešitve lahko iščemo v smeri dodatne racionalizacije pri stroških ali pa povečanja prihodkov. V tem prispevku bomo skušali nekoliko nazorneje ovrednotiti drugo možnost. Ker s pogajanji z odkupovalci in trgovci praviloma ni mogoče veliko doseči, marsikdo razmišlja o tem, da bi prirejenemu govejemu mesu dodal vrednost že na svoji kmetiji. Eden od možnih načinov doseganja višje dodane vrednosti preko višje cene mesa je njegova neposredna prodaja. Če to nameravamo početi skladno z zakonodajo, moramo priglasiti dopolnilno dejavnost in dosegati ustrezne pogoje. Za neposredno prodajo mesa doma vzrejenih živali potrebujemo razsekovalnico. Ali je ureditev takšnega prostora smiselna, če imamo razmeroma majhen obseg reje in se tudi s trženjem nismo pripravljeni resneje ukvarjati? Ozko grlo za upravičenost naložbe v takšnem primeru hitro postane 'kapaciteta' trga (torej količina, ki jo uspemo prodati potrošnikom), zato se v nadaljevanju ukvarjamo z upravičenostjo skupne (kolektivne) naložbe v razsekovalnico mesa s strani večjega števila kmetij. V nadaljevanju prikazani izračuni so narejeni na podlagi podatkov petih kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s prirejo govejega mesa. Zanimalo nas je, kakšen vpliv ima vzpostavitev takšne dejavnosti na prihodke in spremenljive stroške, kaj se dogaja s pokritjem in vložkom dela na ravni posameznega gospodarstva. Pri analizi smo upoštevali, da se lahko spremeni prodajna cena in obseg razseka, pa tudi uspešnost prodaje in načini iskanja dodatnih strank. Ta različnost je upoštevana v scenarijih, ki so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju. Kolektivna naložba Razsekovalnica na kmetiji ima po trenutnih predpisih dovoljen razsek 52 GVŽ na leto. To je razlog, da smo se odločili za analizo v primeru kolektivne naložbe, saj gre za količino, ki jo z vidika prireje dosegajo le največje govedorejske kmetije v Sloveniji, na strani neposredne prodaje pa brez velikega angažmaja ne bi nikoli dosegli niti polovične, kaj šele polno izkoriščenost. Na terenu pa srečamo številne majhne kmetije, ki se v skromnem obsegu 'na črno' ukvarjajo s takšno dejavnostjo. Te bi mogoče koristile takšne storitve in tudi povečale obseg neposredne prodaje, kar bi lahko pomembno izboljšalo njihove ekonomske kazalnike. V našem primeru smo predpostavili, da bi razsekovalnico uredili v že obstoječem objektu na enem od kmetijskih gospodarstev. S skupno investicijo se bi stroški ureditve prostora (4.300 EUR), nakupa potrebne opreme (11.500 EUR) in v nadaljevanju tudi vsi vzdrževalni in ostali stroški porazdelili med sodelujoča kmetijska gospodarstva. Načini delitve so seveda lahko različni. V prikazanih izračunih smo predpostavili, da se stalni stroški enakomerno porazdelijo med investitorji, spremenljivi pa v odvisnosti od obsega koriščenja. V skupino spremenljivih stroškov smo vključili embalažo (navadne PVC vrečke, vrečke za vakuumsko pakiranje), zaščitno opremo za delavce v razsekovalnici (predpasnik, rokavice, halja), čistila ter strošek vode in elektrike. Pri tovrstni kolektivni naložbi bi tako imel vsak kmet manj stalnih stroškov iz naslova izvedene naložbe, na drugi strani pa bi bili prihodki enaki ne glede na to, ali investira v razsekovalnico sam ali se odloči za skupno naložbo z zainteresiranimi okoliškimi kmeti. Kot smo že omenili, je potrebno za izvajanje razseka in prodaje mesa na domu registrirati dopolnilno dejavnost na kmetiji. To v primeru kolektivne naložbe velja za vse udeležene kmete. Nosilec dopolnilne dejavnosti mora biti ustrezno usposobljen za delo v razsekovalnici, obrat pa mora biti vpisan v register živilskih obratov pri UVHVVR, ki pred pričetkom opravljanja dopolnilne dejavnosti opravi pregled prostorov in izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Značilnosti analiziranih kmetij V analizi smo zajeli pet realnih kmetij, ki se ukvarjajo s prirejo govejega mesa in so potencialne kandidatke za skupno naložbo. Kmetije so dokaj različne tako po staležu, usmeritvi, doseženi stopnji intenzivnosti kot tudi obdelovalnih površinah. Združuje pa jih interes za prodajo mesa na domu. Na štirih analiziranih kmetijah je prireja mesa glavna kmetijska panoga, na prvi (KMG1) pa je osnovna panoga prireja mleka. Vse se nahajajo na območju dveh občin v osrednji Sloveniji. V preglednici 1 so prikazani ključni proizvodni atributi posameznih kmetij in ocenjeni ekonomski kazalniki, ki jih dosegajo brez naložbe. Slednje smo ocenili s pomočjo modela kmetijskih gospodarstev (MKMG), ki temelji na modelnih kalkulacijah Kmetijskega inštituta Slovenije in je orodje, namenjeno analitičnemu spremljanju uspešnosti poslovanja kmetijskih gospodarstev.  Dodana vrednost mesa S prodajo mesa na domu dosežemo višjo ceno prodanega mesa. Pri analizi smo upoštevali dve različni prodajni ceni, in sicer enotno prodajno ceno mesa za paketno prodajo (vsi kosi) ter različno prodajno ceno mesa pri prodaji posameznih kosov mesa. Za različne kategorije goveda smo predvideli različno ceno, in sicer za teleta 8 €/kg, telice 7 €/kg, bike 6 €/kg in krave 5 €/kg. Pri upoštevanju različne prodajne cene za različne kose pa je povprečna cena za kilogram mesa višja za okoli 25 %. Prodajna cena mesa v razsekovalnici je v primerjavi z odkupnimi cenami višja za cca 100 %. Dodano vrednost mesa, prodanega preko razsekovalnice, smo izračunali na podlagi razlike med vrednostjo v klavnico prodane živali in vrednostjo izplena mesa, prodanega na domu, zmanjšanega za dodatne stroške, ki pri tem nastanejo. Izboljšanje ekonomskih kazalnikov kmetij s prodajo mesa na domu  V nadaljevanju predstavljamo vplive različnih scenarijev na ekonomske kazalnike analiziranih kmetij. Vsi trije scenariji predvidevajo prodajo mesa po kosih, saj je paketna prodaja pri sodobnih potrošnikih čedalje manj iskana. Scenarija S1 in S3 vključujeta ocenjen dosegljiv obseg prodaje na domu, medtem ko je scenarij S2 manj optimističen, saj predvideva za 25 % nižji obseg prodaje. Scenarij S3 vključuje tudi dodatne aktivnosti za zagotavljanje predvidenega obsega prodaje na domu (vložek dodatnega dela in denarja v trženje). Z vključitvijo prodaje mesa prek domače razsekovalnice se povečajo prihodki in tudi spremenljivi stroški. Vendar je povečanje prihodkov od prodaje (za 5 do 70 %) bistveno večje od povečanja spremenljivih stroškov (za 1 do 45 %), kar se odraža tudi na povečanju pokritja na ravni kmetije. Povečanje pokritja je odvisno od izhodiščnega stanja kmetije in obsega prodaje, v našem primeru se pokritje že pri manjšemu obsegu razseka poveča za najmanj 7 % (KMG 1) in največ 170 % (KMG 3). V prodajo mesa na domu moramo vložiti tudi dodatne ure dela. Pri manjšem obsegu razseka morajo kmetje vložiti od 4 (KMG 1) do 23 % (KMG 4) več ur dela, vendar se vložek dela izplača, saj se poveča pokritje na uro vloženega dela za 4 % (KMG 1) do 145 % (KMG 3). Tudi vložek denarja in časa v iskanje kupcev in povečanje prodaje (trženje) se izplača, saj se tudi ob upoštevanju teh predpostavk ekonomski kazalniki na ravni kmetijskega gospodarstva izboljšajo. Zaključek Razsekovalnica mesa in prodaja mesa na kmetiji prinašata pozitivne ekonomske rezultate, saj je vložek sredstev in dela v investicijo relativno majhen v primerjavi z ustvarjeno dodano vrednostjo. Vendar ne smemo pozabiti, da investicija s seboj prinaša tudi določena tveganja, ki jih ne smemo zanemariti. Vzporedno je potrebno legalizirati izvajanje dejavnosti, kar lahko prinese precej dodatnih in marsikdaj tudi nepredvidljivih obveznosti. Kot so pokazali rezultati, so razlike v ekonomski upravičenosti pomembno odvisni od potenciala in tudi ostalih dejavnosti na gospodarstvu. Investicijo bi sicer na podlagi izračunov lahko priporočili vsem kmetom, ki so pripravljeni vložiti denar in predvsem svoj čas v prodajo mesa na domu in si s tem želijo nekoliko izboljšati ekonomski položaj. Ob upoštevanju vseh okoliščin pa je to priložnost le za posamezna kmetijska gospodarstva, in ne za vse, ki se ukvarjajo s pitanjem goveda. Za izboljšanje ekonomskih rezultatov pri pitanju goveda pa je nujno dolgoročno optimizirati prirejo, zmanjšati spremenljive stroške in doseči drugačno organiziranost v celotni verigi z govejim mesom, ki bo omogočala doseganje stabilnejših in ugodnejših pogojev rejcem goveda.  

Občina Ivančna Gorica v Višnji Gori, rojstnem kraju čebele kranjske sivke, izvaja projekt, poimenovan Hiša kranjske čebele. V Podsmreki na območju občine Ivančna Gorica je namreč v 19. stoletju živela in delovala čebelarska družina Rotschütz, ki je zaslužna za današnjo prepoznavnost in razširjenost kranjske čebele po svetu. V Hiši kranjske čebele bo med drugim tudi muzej, posvečen kranjski čebeli, v katerem bo zgodba izhajala prav iz čebelarskih strokovnjakov družine Rotschütz. Pomembno mesto bo imela tudi gospa Antonija iz te družine, ki je raziskovala praktično uporabo in zdravilne učinke čebeljih pridelkov. Več o njej bo mogoče izvedeti prihodnje leto v muzeju, za tokrat pa Čebelarska zveza Slovenije predlaga Antonijine rezine po receptu iz njene knjige. Preizkusite in se posladkajte že ta konec tedna! Za pripravo potrebujete: 250 g  slovenskega cvetličnega medu, 200 g čokolade v prahu, 200 g moke, 1 žlička pecilnega praška in 1/2 žličke cimeta. Priprava: Med vlijemo v večjo skledo, dodamo čokoladni prah in cimet ter vse zmešamo s kuhalnico. Dodamo moko in pecilni prašek ter ponovno mešamo in zatem z roko zgnetemo testo. Na pomokano površino ga zvaljamo na debelino 2 do 3 cm in damo v pekač premera 20 cm. Pečemo 30 do 35 minut na 170 stopinj Celzija. Postrežemo še tople Antonijine rezine, lahko z dodatkom stepene smetane, ali pa ohlajeno pecivo. 

Za ukrep je predvidenih cca. 740.000 evrov iz proračuna MKGP, kar preračunano pomeni okrog 4,90 evra na prašiča pitanca in 19,5 evra na plemenskega prašiča. Zaradi zares kritičnih razmer v sektorju prireje prašičev smo poklicali rejca Jožeta Globevnika iz Škocjana na Dolenjskem. Takole je povedal: "Ravno sem se z banko dogovarjal za kratkoročni kredit, ker nam je zmanjkalo denarja in nimamo s čim kupiti krmil, vitaminov, soje. Do zdaj smo prodali manj kot 25 % glede na lansko leto, prašičev pa je toliko, da po domače povedano hodijo eden po drugemu in vse je treba nakrmiti. Kupci iz drugih občin si ne upajo in ne smejo k nam na kmetijo, prazniki minevajo brez praznovanj. Stroške imamo, dohodkov pa ne. Račune pa je treba plačevati, tudi ko greš tankat gorivo, je treba takoj plačati. Za novi odlok o pomoči prašičerejcem sicer še ne vem, a ta denar bo prepozno prišel do nas. Potrebujemo hitre, zelo hitre rešitve!"   

Oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani v sodelovanju s partnerji postavil testne klopi v ekološko občutljivih in klimatsko zelo različnih okoljih: v Seči, na Veliki planini, v Biljah in Ljubljani. Z uporabo inovativnih tehnologij želijo izboljšati uporabnost in trajnost tradicionalnih lesenih struktur ter s tem ekonomiko rabe teh materialov in posledično izboljšati okoljski vtis. Prof. dr. Miha Humar je povedal, da so testne kropi opremili s senzorji za merjenje vlažnosti lesa, kar bodo spremljali več let. Na osnovi podatkov bodo pripravili analize in ocenili življenjsko dobo vključenih vrst lesa v določenem klimatskem okolju. S tem želijo povečati uporabo avtohtonega lesa, saj ima z ustreznimi zaščitnimi sredstvi in inovativnimi tehnikami obdelave primerljivo obstojnost kot eksotični les ali plastični materiali. Vsaka klop je sestavljena iz petih različnih materialov avtohtonega lesa iglavcev: smreke, rdečega bora, macesna, termično modificirane smreke in z biocidnim sredstvom (silvanolin) zaščiten les smreke. Senzorji merijo vlažnost posameznih materialov, kajti ravno vlažnost je ključni dejavnik, ki določa življenjsko dobo lesa. S pomočjo pridobljenih podatkov bo po enem letu mogoče oceniti, kateri izmed testiranih materialov je najprimernejši za uporabo v določenih klimatskih pogojih. S pridobljenimi rezultati se lahko znatno vpliva na povečanje uporabe sonaravnih materialov in s tem prispeva k ohranjanju okolja ter ekonomiki uporabe lesa, predvsem v tradicionalnih panogah, kot so kmetijstvo, pomorski promet in turizem. Med cilji projekta je za večjo uporabo naravno obnovljivih materialov po končanem projektu tudi povezava gospodarskih družb, ki proizvajajo sredstva za zaščito lesa, in tistih, ki takšen les uporabljajo. S tem želijo projektni partnerji doseči sozvočje trajnostnih pristopov z ohranjanjem okolja, kulturne krajine in kulturne dediščine lesa na ekološko občutljivih območjih in v tradicionalnih panogah.

Čebelarsko društvo Kamnik letos praznuje že 115-letnico delovanja, v okolici Kamnika pa je bilo čebelarstvo dobro razvito že pred 400 leti, ko so že trgovali s čebelami in panji. Čebelarji so na svojih domovih začeli s čebelarjenjem v duplih, ki so jih ročno izklesali iz dreves in naredili korita in polklade. Z razvojem žagarstva so se v 14. stoletju pojavili panji iz desk, na slovenskem imenovani kranjiči. Čebelarstvo v Tuhinjski dolini je bilo močno razvito že okrog leta 1800. V vsaki vasi je bil po en čebelar, ki je imel svoje čebele. Če je bila vas velika, je bilo čebelarjev več. Imeli so do  50 panjev. Letnica 1800 predstavlja začetek čebelarstva tudi pri Konciljevih, saj so takrat izdelali prvi čebelnjak. S klikom na naslovnico polistajte in naročite knjigo PREHRANA ČEBEL.  Kajžarji s 100 panji čebel Pri Konciljevih na Hribu so imeli 100 panjev čebel, kljub temu da so jih imenovali kajžarji. Kajžarji, bajtarji, gruntarji Oblast je ljudstvo v starih časih različno poimenovala. Kajžarji so imeli koze in ovce, bajtarji so imeli poleg še kakšno kravo, gruntarji pa so imeli več živine in bili povečini tudi čebelarji. Čebelarili so gospodarji kmetij ali pa kakšen za čebelarstvo nadarjen sin.  Čebelnjak družine Koncilja Čebelar Anton Koncilja je bil mizar in je že leta 1848 sam izdelal 100 panjev kranjičev. Naslednji Johan Koncilja in njegova žena Rezka sta ugotovila, da je s čebelami premalo denarja, zato je Johan odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. V tem času je čebelarila Rezka. Ko se je približno po štirih letih vrnil, je šel najprej pogledat čebel in šele nato ženo. Iz Amerike je Johan prinesel veliko denarja in si je s tem zaslužkom kupil veliko zemljišča na Vrhpolju. Za Johanom je čebelaril Franc Koncija. V tistem času so čebelarji iz kamniškega okoliša vozili svoje čebele z vlakom na Primorsko na akacijevo pašo. Franc pa jih je vozil z vozom v Podgorje na ajdovo pašo, kasneje pa je panje naložil kar na kolo. V tistih časih so slabe čebelje družine jeseni uničili, satje pa namočili v toplo vodo. To so stisnili v krogle, ki so se imenovale voščine. Te so prodali v trgovino Lectar, kjer so to predelali v vosek. Čebelarski ukrepi Marije Terezije Kako pomembno je čebelarstvo in čebele za kmetijstvo, je poudarjala že Marija Terezija. Za zimsko krmljenje je odredila, da so čebelarji dobili 10 kg sladkorja na panj. Tisti čebelarji, ki so svoje čebele vozili na ajdovo pašo, sladkorja niso rabili za čebele, ampak so ga raje prodajali. Ko je oblast to izvedela, jim je v sladkor namešala smrekovo žaganje ali rdečo papriko in tako preprečila njihov »posel«. Kot je povedal Franc Koncilja, rojen 1935, je že kot štiriletni otrok posedal pri čebelah. Že takrat mu je oče dal en panj čebel. Še danes čebelari, čeprav zdaj samo ljubiteljsko s štirimi žnidaršiči. V čebelarsko društvo in planinsko društvo je vstopil že leta 1957 in je še danes včlanjen v obeh organizacijah. Svojo življenjsko sopotnico Angelco je srečal v planinah, še danes mu pomaga pri čebelarskih opravilih. Čebela je ogrožena, pomoči pa nič Franc Koncilja se je zelo trudil za promocijo kamniškega čebelarstva. Ko je Lojze Peterle v času njegovega predsedovanja obiskal plemenilno postajo v Kamniški Bistrici, se je predstavil s kolesom in panji, kot stari čebelar. Dolga leta je sodeloval v povorki na dnevih narodnih noš v Kamniku z raznimi predmeti in panji na kolesu. Prav tako je sodeloval na srečanju čebelarjev Gorenjske. Organiziral je tudi povorko s petimi vozovi stare čebelarske opreme, s kolesi in panji v Termah Snovik z naslovom Čebelarjenje v Tuhinjski dolini nekoč in danes. Trinajst let je nosil čebelarski prapor ter sodeloval pri raznih čebelarskih opravilih. Prejel je  tudi priznanja Antona Janše. Franc Koncilja: "Kranjska čebela je edina avtohtona pasma v Sloveniji, ki nima subvencije, imata pa jo konja haflinger in posavec, ki nista naše avtohtone pasme. Če meni tega ne verjamete, pokličite v Avstrijo in Hrvaško, in vam bodo povedali. Volk je pri nas komaj četrt stoletja, pa je ogrožen in zaščiten, čeprav dela škodo kmetom. Čebela, ki toliko prispeva h kmetijstvu, je pa pozabljena. Čebelo tepejo podnebne spremembe, država, kmetijstvo, samo čebelarji smo ji še zvesti. Že pred dvema letoma sem povedal, da je čebela ogrožena, ter zahteval dodelitev pomoči, v nasprotnem primeru bomo prišli čebelarji pred parlament s čebelami. Od tega do danes ni bilo še nič." Avtor fotografij je Janez Hančič.

V Ukrajini je močno razširjena reja polžev, kar 400 manjših kmetij se ukvarja s to pridobitno dejavnostjo. Spomladi so nabito polne škatle s polži čakale v skladiščih na prevoz v Evropsko unijo. Nato pa je epidemija koronavirusa vse ustavila in zamajala že tako šibko ukrajinsko gospodarstvo. Prej cvetočemu poslu s polži zdaj grozi propad. Za Ukrajino, eno najrevnejših evropskih držav, je to še posebej pogubno. Sredi podeželske pokrajine Voïnivka v regiji Poltava, 500 kilometrov vzhodno od Kijeva, je majhna kmetija, za katero skrbi Julia Koretska. Je ena od ukrajinskih pionirjev helikulture, kot se strokovno imenuje vzgoja užitnih kopenskih polžev. Njen polžji posel je trenutno močno oslabljen zaradi posledic epidemije. Zapiranje meja je močno prizadelo svetovno živilsko industrijo in povzročilo odpovedi naročil. To je močan udarec za mlado Julio, ki se je leta 2015 odločila, da se poda na pot reje polžev. S sosednje Poljske je pripeljala 500 kilogramov polžev in jih naselila na nekdanji mlečni farmi. ˝Takrat se s tem ni ukvarjal nihče,˝ se spominja, medtem ko posipa posebno hrano po lesenih ogradah, v katerih se plazijo polži sredi bujnih zelenih polj. Polžje farme Zaradi pomanjkanja izkušenj ni šlo brez začetniških napak, sosedje Julie pa so se spraševali, če so mehkužci zares užitni, in ji nadeli vzdevek polžja mama. Včasih so jo prišli zbudit že v zgodnjih jutranjih urah ter ji povedali, da so ji polži pobegnili. A v manj kot petih letih je Julia Koretska že žela sadove svojega dela. Lansko leto je pridelala kar 50 ton polžev, njeno pot pa so začeli posnemati tudi drugi. Sedaj je v Ukrajini po navedbah nacionalnega združenja helikulturistov že okoli 400 manjših kmetij, ki se ukvarjajo z rejo polžev. Proizvodnja je skoraj v celoti namenjena izvozu v Evropsko unijo, zlasti v Španijo in Italijo. Lani so v Ukrajini vzredili 200 do 300 ton polžev, letos pa bi številke lahko dosegale od 500 do 1000 ton. Kaj je razlog za tak uspeh? Po besedah Julije Nastasivne, ki ima tudi sama polžjo farmo, je veliko povpraševanje po ukrajinskih polžih predvsem zaradi kakovosti polžev in nižje cene. Polži so v Ukrajini povprečju 10 odstotkov cenejši kot na Poljskem in zato tudi bolj privlačni za kupce. ˝Ukrajina izvaža tudi divje polže, ki dišijo po zemlji, vendar so domači polži bolj priljubljeni˝ je še razložila Nastasivna, ki je bila pred epidemijo sredi pogajanj s francoskimi kupci, z italijanskimi pa že zmenjena za prodajo. Polne hladilne skrinje Tudi solastnik kmetije Julije Koretske, Serguiï Danileïko, ki je letos upal na preboj na kitajski trg, za kar se je s kitajskimi kupci že resno dogovarjal, je moral projekt opustiti, saj je zaradi korona virusa vse skupaj padlo v vodo. ˝Vsi dogovori so ustavljeni. Enako je tudi z drugimi državami Evropske unije˝ razlaga 43-letni rejec. ˝Lani je bilo vse super. Letos je ravno obratno˝ dodaja. Ker so se z ukrepi zaprle francoske restavracije, so le-te odpovedale naročila helikulturistov. Polži, ki so bili že pripravljeni za odvoz, so tako ostali v skladiščih, pošiljke so bile blokirane. ˝Zaradi koronavirusa sem izgubil že 55.000 evrov˝ obžaluje Danileïko. On in drugi rejci polžev so poleti že nestrpno pričakovali jesen. Vendar so zaradi drugega vala epidemije restavracije in meje ponovno zaprte, s tem pa je spet ustavljen tudi njihov posel. ˝Koronavirus in zaprte meje so trenutno naš največji problem˝ je povedala Nastasivina, ki je morala že spomladi odpovedati kar nekaj dogovorov z evropskimi kupci. Boji se, da bodo brez hitrega izboljšanja situacije vse polžje farme propadle. Posebno doživetje - polžji meni ˝Vse naše zaloge polžev, ki jih imamo že polne hladilne skrinje, bomo morali prodati znotraj Ukrajine.˝ To bo zelo težko, saj so Ukrajinci veliki ljubitelji svinjine, predvsem slanine, polži pa so zanje zaenkrat še preveč eksotična jed. ˝Vendar vse več ljudem postajajo polži všeč,˝ pojasnjuje Anna Miller, vodja restavracije Tres Francais v Kijevu. ˝Ker zaradi zaprtja meja ne moremo potovati izven države, si mnogi doživetje privoščijo tako, da obiščejo našo restavracijo. Polži tako tudi znotraj meja pridobivajo na popularnosti.˝ Rejec Danileïko pa se pri privabljanju novih strank zanaša predvsem na ustvarjalnost. Začel je izdelovati predpripravljene izdelke iz listnatega testa, kuhane paštete in celo polžje hamburgerje. Prispevek je za Kmečki glas (po Web24News, 6/2020) prevedla Nuša Tešar.