Bralci Kmečkega glasa nam sporočajo, da odkupne cene za različne kategorije govedi padajo iz dneva v dan. Če so bile cene še v ponedeljek, 6. aprila, od 3,10 do 3,15 evra za kilogram mesa za bike do 24 mesecev starosti, so dva dni pozneje že 2,90 evra za kilogram mesa. Če živino sploh kdo hoče odkupiti. Kmet iz vzhodne Slovenije je sporočil, da mora nujno prodati več bikov, ki bodo sicer starejši od 24 mesecev, toda med vsemi klavnicami bi jih lahko oddal samo v eno (precej oddaljeno), in sicer po 2,90 evra za kg mesa. Zato težko posluša poudarjanje samooskrbe in lokalne hrane. Dodaja, da v mesnici pa ni prodajna cena nič nižja. Drugi kmet je doma iz okolice Pivke. Njegova zgodba je naslednja: nedavno si je zlomila nogo sicer povsem zdrava krava in potreben je bil nujen zakol v klavnici. Krava je imela 393 kg mesa, ki ga ni maral noben mesar niti zastonj. Lastnik si je vzel iz klavnice 30 kg mesa za svoje potrebe, za vse ostalo meso pa se je javil nekdo, ki ga bo porabil kot krmo za kanje. To meso je bilo rejcu plačano po 0,60 evra za kilogram. In tretji kmet iz okolice Celja je povedal tole: "Razumem, da je kriza, toda povem vam, da za kmeta še nikoli ni bilo tako slabo kot danes. Pa sem že 50 let kmet! Teleta so zelo draga, odkupne cene mesa pa sramotno nizke, zato rejcu ne ostane nič. Meso v trgovini pa je po 11 evrov za kilogram! Jeseni pa sem prodal 80 ton koruze in jo dobil plačano po 85 evrov za tono. Ob tem davka ne smem računati, ker ga vrnem. Veste, jaz ne potrebujem nobene subvencije, samo naj bo tisto, kar jaz prodajam, pošteno plačano." Naš komentar: od obljub je težko živeti. In od besed o pomenu samooskrbe za nacionalno varnost do dejanj v koris kmetijstva je dolga pot. Tisti, ki je na koncu te poti, najbolj nastrada.

Letošnji čas od pusta do velike noči, tako imenovani postni čas, je drugačen. Takšnega posta si nihče ni naložil, še manj pričakoval, da bo veljal domala za ves svet. A smo soočeni z njim. Morda nam je lažje, ker za vse velja, da se ne smemo družiti, razen doma, da ne smemo nikamor. Na našo prisilno odtujenost se za mnoge nalagajo dodatne skrbi, kaj bo z delom, s čim se bo plačevalo položnice, kdaj se bo življenje obrnilo v drugo smer, na običajne tirnice. A na drugi strani se je v tem času krize izkazala tudi veličina ljudi, ki so šli za dobro bližnjega domala preko svojih zmožnosti, mnogi delajo skorajda noč in dan ter se v skrbi za zdravje bolnih, ostarelih in oskrbe potrebnih odpovedujejo celo svojemu družinskemu življenju. Ta prizadevanja pa so zagotovo vredna neizmerno več kot v postu odpovedati se nečemu od svojega obilja. Velika noč je vselej bila in bo tudi letos povezana z dobro domačo hrano, ta pa s kmečkimi pridelki in kmetijstvom nasploh. In kot domala vse je zaradi stanja koronakrize tudi kmetijstvo na prav posebni preizkušnji. Zdaj je pravi čas, da se v slovenskem kmetijstvu zgodijo spremembe in da se usmerimo v temelj nacionalne varnosti, samooskrbo s hrano. To pa lahko zagotovijo tako mali kot veliki kmetijski pridelovalci ter vsi, ki so v verigi prehrane. A treba je upoštevati tudi možnosti kmetov, ki ne morejo kar čez noč spremeniti proizvodnje. Obrat kapitala za kmeta je, razen pri pridelavi zelenjave, vsaj eno leto, pri reji živine vsaj dve leti, stroški za kmetijsko mehanizacijo se štejejo v tisočih evrov, za novogradnje v stotisočih. Ob tem nam bralci sporočate o zastojih pri odkupu živine, iz mlekarn se obeta nižanje odkupne cene, krma se bo podražila zaradi zastojev pri uvozu krmnih komponent... V trgovini pa cene hrane ostajajo iste. Vsak dan dve do tri kmetije manj Po podatkih vsak dan prenehajo s kmetovanjem na dveh kmetijah, nekateri pravijo, da celo na treh. Če želimo, da bo po krizi zaradi koronavirusa takšnih kmetij manj, ne bo dovolj enkratna denarna pomoč tistim, ki bodo dokazali, da jim je prihodek padel glede na pretekli mesec (mnogi niti ne vedo, kako bi to dokazovali), povračilo za delo tistim, ki bodo za koronavirusom dejansko zboleli ter nekateri drugi ukrepi. Tudi nasveti, naj se čim več ljudi ukvarja z vrtičkanjem, so bolj za zaposlitev v času krize kot računajoč na resen pridelek, saj je tudi za to potrebnega kar precej znanja. Ob prazniku velike noči so se starozavezni Izraelci spominjali rešitve iz egiptovskega suženjstva, za novozavezne kristjane pa velika noč prav tako pomeni prelomnico - zaključi se post, prihajajo lepši časi... Letošnja velika noč brez slovesnosti bo takšna, kot je še ni bilo, niti med prvo in drugo svetovno vojno, in to si bomo zapomnili. A če bo pomenila tudi prelomnico, prehod v lepše čase za naše kmetijstvo, bo to za kmete in panogo "veliki dan", ki ga bomo pomnili. Bralcem Kmečkega glasa in vsem kmetom želimo blagoslovljene, vesele in zdrave te in prihodnje dni. Kot kmetje tekoče opravljate svoje obveznosti, tudi Kmečki glas redno izdajamo, čeprav v nekoliko drugačnih razmerah. Tudi zato je veliko bogatejša naša spletna stran. 

Poslovneži gredo v Izraelu v Tel Aviv, kjer so največje banke in zavarovalnice, za Jude pa se ve, da znajo z denarjem in da imajo svoje finančne mreže razpredene po vsem svetu. Turisti si med večjimi mesti ogledajo Haiffo, znano obmorsko mesto ob vznožju gore Karmel, saj velja, da je bivanje v Haiffi najbolj prijetno. Bahajski vrtovi na pobočju gore Karmel - vrtovi na strmini odpirajo pogled na pristaniško mesto Haifo ob vznožju Karmela (karmel = božji vinograd). Haifa (haifa = čudovita obala) velja za izraelsko mesto, kjer je bivanje najbolj prijetno. Za romarje treh monoteističnih ver, kristjane, Jude, katerih je največ, in muslimane pa je obvezen obisk prestolnice, svetega mesta Jeruzalema. Prvotni pomen besede Jeruzalem je mesto miru, s shalom, kar pomeni mir, se Izraelci pozdravljajo, ta napis je videti povsod, v bistvu pa je Izrael vso zgodovino bojevnik.  Kako krhek je izraelski mir, dokazuje dejstvo, da morajo prav vsi Judje s starostjo 18 let obvezno začeti s služenjem vojaškega roka, in sicer fantje po tri leta, dekleta pa dve leti. Večina Izraelcev ima doma orožje in tudi prostor, kamor bi se umaknili v primeru biološke vojne. Na Golanski planoti ob meji s Sirijo je še veliko minskih polj iz leta 1967, kjer mine še niso aktivirane. Ker tod beduini pasejo svojo živino še vedno prav tako kot pred 3000 leti, se zgodi, da včasih ni potrebno poskrbeti za zakol...           Zid, ki ločuje razviti Izrael od revne Palestine in dokazuje, kako oddaljena je sprava med Izraelci in Palestinci. Konflikt med njimi pa traja že 3500 let. Smešna anekdota to opisuje takole. Neki Jud je hodil 30 let molit z zidu žalovanja s prošnjo za spravo med Izraelci in Palestinci. Po 30 letih so ga pričakali novinarji in ga vprašali, kako se počuti. Odgovoril je: "Kot bi zidu govoril." Z letalom smo ujeli še zadnji vlak Domala zadnji vlak pred izbruhom koronavirusa smo ujeli tisti, ki smo se zadnji teden  februarja podali v Izrael spoznavat svetopisemske kraje - od severa države, kjer izvira reka Jordan, do Mrtvega morja. Osrednji je seveda Jeruzalem, mesto molitve, kjer se v sinagogah zbirajo Judje, v mošejah muslimani, v cerkvah pa kristjani.       Na letališču v Tel Avivu vsakogar pozdravi napis: "Dobrodošli v Izraelu. Vaše življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo doslej."  In res. Ko smo ob koncu našega devetdnevnega romanja zbirali vtise, je bilo slišati številne ganljive misli, ki bodo ostale v trajnem spominu. Ne tako oddaljeno zgodovino smo spoznavali v parku Yad Vashem, kjer je strnjena žalost zaradi šestih milijonov v zloglasnih taboriščih druge svetovne vojne pobitih Judov, med njimi je bilo milijon in pol otrok. Obiskovalec ima še danes občutek, da ga neka teža tišči k tlom in v tem smislu je postavljen tudi spomenik: šest težkih skal, vsaka za milijon Judov, okrog judovske zvezde, ter stavba z nizko, težko streho, brez sten. V spomin na mrtve otroke je narejen prehod po hodniku v popolni temi. Sveti le nešteto lučk za male dušice, ki so prezgodaj odšle s tega sveta, iz zvočnika pa žalostno odmevajo imena teh otrok. V parku ima svoje spominsko obeležje vsak, ki je rešil kakšnega Juda, tudi nekaj Slovencev spada v skupino t. i. pravičnikov. Če zavrtiš čas za dva tisoč let nazaj, si v obdobju življenja in dela Jezusa Kristusa in v krajih Nazaret, Betlehem, Ein Karem, Kafarnaum, Samarija, Galilejska Kana, Betfage na Oljski gori in drugih, kjer je Jezus živel, zbiral svoje učence, nagovarjal množice ter delal čudeže. Najpomembnejši je seveda Jeruzalem, kjer se je Jezusovo zemeljsko življenje končalo s križanjem na Golgoti. Bojevnik, ki hrepeni po miru Da prideš do izvora be­se­de Izrael, pa je treba pogledati še bolj nazaj. Iz­ha­ja namreč iz za­čet­kov Sve­te­ga pi­sma, pomeni pa bojevnik. Zakaj? Abraham je imel sina Izaka, ta pa sinova Ezava in Jakoba. Blagoslov očeta Abrahama in nasledstvo je dobil Ja­kob, ki si je potem pri­za­de­val, da bi do­bil tudi Bož­je­ga. Bo­je­val se je z Bo­gom, ga pre­ma­gal in od nje­ga do­bil ime Izrael. Nje­go­vih dva­najst si­nov je za­sed­lo ro­do­vit­no ka­naan­sko de­že­lo ter za­tem priš­lo pod ob­last egip­tov­skih fa­rao­nov, ki so vse bolj pri­ti­ska­li na izrael­sko ljuds­tvo. Egipčani so na eni strani Izraelce potrebovali za sužnje, na drugi strani pa so se jih bali, ker so se hitro množili ter s tem pridobivali na moči. Vse bolj so zahtevali svojo svobodo - in Bog je bil na njihovi strani. Zato so nad Egipčane prišle šte­vil­ne nad­lo­ge, ki za faraone niso bile do­volj, da bi Izrael­cem dali svo­bo­do. Sle­dil je po­mor pr­vo­ro­jen­cev, če­sar pa je bilo iz­vo­lje­no izrael­sko ljuds­tvo ob­va­ro­va­no. V no­či pred iz­ho­dom iz Egip­ta so v na­gli­ci jed­li jag­nje z nek­va­še­nim kru­hom in gren­ki­mi ze­liš­či. Po­tem so se pod vods­tvom Moj­ze­sa po­da­li po suhi poti prek Rde­če­ga mor­ja v Ob­ljub­lje­no de­že­lo, v Ka­naan, kjer so Abra­ha­mo­vi si­no­vi nek­daj že ži­ve­li. V spo­min na »ve­li­ko noč« re­ši­tve iz egip­tov­skega suženjstva so že starozavezni Izrael­ci praz­no­va­li pas­ho. To je bil naj­več­ji ju­dov­ski praz­nik, na katerega so se pripravljali s postom in dobrimi deli tudi v ča­su Je­zu­so­ve­ga živ­lje­nja. Na zahodnem pobočju Oljske gore, desno od nekdanjega templja, je judovsko pokopališče, kjer si želi biti pokopan vsak Jud, zato so tam grobovi najdražji. Judje svojega odrešenika namreč še čakajo in prepričani so, da se bo ob koncu časov prikazal v templju, tisti, pokopani na njegovi desni, pa bodo prvi zveličani. Da­nes je za krist­ja­ne veli­ka noč naj­več­ji praz­nik, ko se spo­mi­nja­mo Je­zu­so­ve smr­ti na kri­žu in nje­go­ve­ga vsta­je­nja, s katerim je premagal smrt in odrešil svet. Datumsko se veliko noč določi kot prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni.  

Po zadnjih podatkih, ki jih je zbrala Zadružne zveze Slovenije od svojih članic,  na odkup čaka precej vzrejene živine, in sicer. - 2.100 bikov do 30 mesecev, - 300 bikov nad 30 mesecev, - 160 telet za zakol, - 300 krav, - 4.100 prašičev, - 815 jagnjet, - 510 telic nad 24 do 30 mesecev. Stanje se poslabšuje, vedno večji je pritisk na zniževanje cene, zato ZZS predlaga interventni odkup po primernih cenah in takojšnjo prekinitev uvoza govejega mesa v Slovenijo. Kot nam sporočajo bralci Kmečkega glasa, je odkupna cena za bike padla na 3 evre za kilogram mesa. Nekateri pravijo, da jih po tej ceni niti ne bodo prodajali.  

Delaven in zagnan mladi prevzemnik kmetije, ki ga je kljub številnim sposobnostim še najbolj pritegnilo kmetovanje, si v teh časih zaskrbljen zastavlja številna vprašanja. Nejc Rus iz Pristavlje vasi se sprašuje, kdaj bo vodilnim v kmetijstvu in naši politiki jasno, da so kmetje vezani na proizvodnjo. "Ne vem, zakaj kmetijsko ministrstvo, Sindikat kmetov, KGZS, kmetijske zadruge ... in vsi, ki naj bi delali v dobro kmetov, ne sprejmejo ukrepov, ki bi kmete dejansko zaščitili." Treba je samo postaviti minimalno odkupno ceno naših proizvodov, meni Nejc Rus. "Končni izdelki, npr. mleko in meso, v trgovinah ne izgubljajo na ceni popolnoma nič, odkupne cene mleka, mesa in ostalih naših proizvodov pa padajo. Naj že enkrat eden premore toliko logičnega razmišljanja, da se sankcionira tistega, ki želi odkupiti ali prodati osnovne dobrine pod proizvodno ceno." Cene mleka in mesa so odkupovalci zbili pod proizvodno ceno, predelovalna industrija in trgovine pa tudi zdaj kujejo dobičke! Zakaj nikoli ne more imeti kmet nič od tega, ampak se ga vedno izkorišča in zatira?! Pa ne da bi sedaj kmet postal vojni dobičkar, ampak naj bo samo toliko plačan, da pokrije stroške in normalno živi. Samo tako bomo lahko povečali samooskrbo. "Odgovorni, pravite, da želite povečati samooskrbo na 50 %, s svojimi potezami pa samo kopljete grob slovenskemu kmetu. Če bo šlo tako naprej, boste slej kot prej pripeljali samooskrbo na 5 %! Tisti kmetje, ki imajo (imamo) večjo proizvodnjo, s 700 evri na mesec nikakor ne moremo pokriti izpada prihodkov zaradi padca cen, poleg tega pa te izgube niti ne moremo dokazati." Trenutno poraba živil ni nič manjša, mogoče je celo večja, a vsako krizo se želi obesiti na pleča slovenskega kmeta. Naj bo temu že enkrat konec! "Ne zahtevam nobene finančne pomoči države, samo naj ima lokalno pridelana hrana prednost pred uvozom in naj se že enkrat postavi minimalno ceno proizvodov. Kmet namreč za svoje mesečno/letno delo in vlaganja/rizike dobi 25 do 30 procentov, ostalo pa pobere predelovalna industrija in trgovec!" Zakaj mora v Sloveniji vsaka stvar najprej propasti, šele nato se jo ceni? Dobro se ve, kakšna je zgodba s sladkorno peso, krompirjem, pšenico in še bi lahko našteval - ko stvar spravimo na dno in moramo potem uvažati, šele takrat jo znamo ceniti. Nas to res ne more nič naučiti? Ali mora res samo nekaj ljudi obogateti, vsi ostali pa obubožati? "Poznam veliko kmetov po Sloveniji in lahko garantiram, da bi bili pripravljeni pridelovati veliko tistega, kar uvažamo, samo naj se postavi ceno, ki je rentabilna, in zagotovi odkup. Vedeti pa je treba, da slovenski kmetje zaradi geografske lege in težjih pridelovalnih razmer (majhne parcele, oteženo namakanje, veliko zemlje slabše kvalitete, ...) ne morejo pridelovati po tako nizkih cenah, po kakršnih se hrano dobavlja iz držav, iz katerih je do sedaj uvoz potekal nemoteno, sedaj pa je vse skupaj zaškripalo. Upam, da bo kdo od vodilnih v naših državi prebral ta zapis ter pomagal dvigniti samooskrbo," zaključuje Nejc.

Venčki, ki jih pripravljamo za adventni čas, so pri nas dobro poznani, saj jih imajo praktično vse družine na svojih mizah ter obešene na vhodnih vratih. Velikonočni venčki pa so za marsikoga novost, a so prav tako lep pomladni praznični okras. Z malo spretnosti si venček lahko pripravi vsak, zdaj, ko so družine doma in smo omejeni v gibanju, pa je še toliko več časa.  Za ogrodje venčka zvijemo leskovo vejico ter nanjo pritrdimo okraske iz papirja, bolj spretni pa boste rožice, zajške in jajčke tudi nakvačkali, kot prikazuje fotografija. Tako bo lepši naš doma, če pa želimo koga razveseliti z darilom, pa mu ga moramo pustiti pred vrati. Venček na fotografiji je naredila Nuša iz Grosupljega.