6. maja 2021 je bila v Uradnem listu objavljena uredba o ukrepih za odpravo motenj na trgu vinskega sektorja zaradi epidemije, ki za letošnje leto ponovno uvaja ukrep krizne destilacije vina in kriznega skladiščenja vina. 7. maja pa je bila objavljena uredba, ki za letos uvaja ukrep zelene trgatve.  Krizna destilacija vina- upravičenci: pridelovalci vina, ki so pridelali vsaj 15.000 litrov vina letnika 2020 in so prijavili zaloge vina za leto 2020 (stanje v RPGV na 1.3.2021); - destilacija vsaj 25.000 litrov vina letnika 2020 ali 2019 oziroma vsaj 5000 litrov za manjše pridelovalce vina (pridelali pod 100.000 litrov letnika 2020); - pogoj za odkupovalce grozdja: letošnji odkup grozdja vsaj v količini 70 % odkupa letnika 2019; - podpora znaša 0,80 evra na liter vina za destilacijo; - rok za oddajo zahtevkov na ARSKTRP: 20.7.2021 (obvezne priloge: račun za oddajo vina destilarni ali dokazilo o destilaciji in predpisane izjave); če vino do 20.7.2021 še ni destilirano, je sestavni del vloge tudi polog varščine v višini 110 % pričakovane podpore z veljavnostjo najmanj 3 mesece po nameravani destilaciji. Krizno skladiščenje vina- upravičenci: pridelovalci vina, ki so pridelali vsaj 30.000 litrov vina letnika 2020  in so prijavili zaloge vina za leto 2020 v količini vsaj 50% povprečnega pridelka zadnjih 3 let (stanje v RPGV na 1.3.2021); - skladiščenje vina letnika 2020 ali 2019 v količini, ki ni večja od 20% količine pridelka vina 2020, za obdobje 6 mesecev do 1 leta, vendar najmanj med 1.6.-30.11.2021; - podpora znaša 10 evrov za skladiščenje 1 hektolitra vina za obdobje 1 leta; za krajši čas skladiščenja se podpora sorazmerno zniža; - rok za oddajo zahtevkov na AKTRP: 31.5.2021; podpora se izplača v obliki predplačila, zato AKTRP pred odločitvijo o zahtevkih pozove vlagatelje k pologu varščine v višini 110% podpore z veljavnostjo najmanj 3 mesece po zaključku skladiščenja. Zelena trgatev- upravičenci: vinogradniki, ki so pridelali vsaj 5300 kg grozdja letnika 2020 in so prijavili zaloge vina za leto 2020 (če so zavezanci za prijavo zalog) (oboje stanje v RPGV na 1.3.2021) in izvajajo zeleno trgatev na vsaj 10% površine vinogradov, ki jih obdelujejo; - zelena trgatev mora biti izvedena na celem gerku; min. upravičena površina je 0,1 ha (neto) in ne sme biti na več kot 10% zasajena s trsi, ki so mlajši od 4 let; - rok za izvedbo zelene trgatve je 1.8.2021; - podpora znaša 50 % vsote neposrednih stroškov in izgube prihodka zaradi odstranitve grozdov, kar je v primeru ročne odstranitve grozdov 1987,50 evra/ha (neto); - rok za oddajo zahtevkov na AKTRP: 20.5.2021.

Urejeno območje dela kraškega grosupeljskega polja sestavlja preplet življenjskih okolij z mokrotnimi travniki, trstičjem, ribniki, zeliščnim vrtom in sadovnjakom. V Vodomčevem gaju pod vasjo Cerovo je urejen in zavarovan del naravoslovne učne poti Po sledeh vodomca. Naravoslovna učna pot se začenja v gozdu in vodi skozi življenjske prostore tamkajšnjih živali in rastlin.  Ob učni poti je postavljenih več opazovalnic za ptice. Iz prve, ki stoji na bregu, je razgled na oba ribnika, bližnje travnike in gozd. Druga opazovalnica je postavljena nad gladino ribnika. Od tam lahko z malo potrpežljivosti od blizu fotografirate marsikatero ptico, ki živi ob vodi. Rob ribnika zaključuje mejica s plodovitimi grmovnicami, ki nudijo pticam zavetje in hrano. Ob nasadu malin je postavljena najvišja opazovalnica, po kateri se vzpenjata bršljan in divja trta. Table ob učni poti prikazujejo večino tamkajšnjih rastlin, dreves, vodnih živali in ptic, ki obiskujejo ta prostor, tukaj gnezdijo in se prehranjujejo. Ribnika jim namreč predstavljata neizčrpen vir hrane. Na gričku je postavljen čebelnjak, kjer domujejo pridne čebelje družine. Zeliščni vrt ter velik nasad sončnic, lanu, ajde, facelije in konoplje sta namenjena čebelji paši. Ptički za dobrodošlico v ptičjem gaju. Na poti spoznamo več kot 200 različnih dreves in drugih rastlin, predstavitev 30 različnih drevesnih vrst pa je tudi na vhodni fasadi Vodomčeve učilnice.

Česnovo muho kot škodljivca prvič omenjajo leta 1953, ko je v Bolgariji poškodovala okoli 90 % posevkov česna. Leta 1984 so večjo škodo opazili tudi v okolici Zagreba, ko poročajo tudi o 70-odstotni škodi. Pri nas večjih epidemij zaenkrat ni bilo. S povečano količino posajenega česna se povečuje tudi možnost večjih težav s česnovo muho. Kot za Kmečki glas piše Ana Ogorelec, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZ Ljubljana, odrasla muha meri od 8 do 10 mm, vendar škodo v česnu naredi ličinka, ki je sivobele barve, dolga do 12 mm in je za razliko od porove zavrtavke navadno le ena velika ličinka v sadiki česna. Zimo preživi kot odrasla muha, ki že konec februarja oziroma v marcu po oploditvi odloži velika bela jajčeca na prezimne česnove liste oziroma v zemljo v okolici česna. Že pri zelo nizkih temperaturah se iz jajčec izležejo ličinke, ki se zavrtajo v list in nato v steblo česna ter nato celo v novo nastajajočo čebulico. Napadeno sadiko česna hitro opazimo, srednji list porumeni, se celo skodra in začne sušiti. Celo česnovo steblo je mehko, prazno in takšna je tudi glavica, s katero se ličinka muhe na koncu hrani. Preden se zabubi, ličinka zleze iz glavice in se zarije do 15 cm v zemljo. Konec maja ali v začetku junija iz bube zleti muha, ki ima še eno generacijo v jeseni. Najverjetneje pa prva generacija muh prezimi in zgodaj spomladi zopet išče gostiteljsko rastlino, to je česen. Varstvo Močno napadene posevke globoko zaorjemo in tako uničimo bube v tleh. Na takšni površini kolobarimo in tudi v bližini nekaj let ne sadimo česna. Delno ublažimo napad tudi z zgodnjim jesenskim sajenjem česna (močni listi) ali poznim spomladanskim sajenjem, kar pa tudi zmanjša pridelek česna. Dobre rezultate so dobili tudi z namakanjem strokov v insekticid ali pri manjših površinah z zastirkami iz orlove praproti. Sicer pa dajo zastirke možnost, da so jajčeca ves čas v vlagi in se ne izsušijo. Zato imamo pri zastirkah na čebuli, zelju in drugih zelenjadnicah več težav z ličinkami muh kot na površinah brez zastirk. Alternativna možnost za zavarovanje jesenskega česna pred česnovo muho je prekrivanje rastlin s prekrivko. Namestiti jo je potrebno čim prej, preden muha odloži jajčeca, rastline pa naj ostanejo prekrite približno mesec dni. Spomladanskega česna česnova muha običajno ne napada.

20. maja bo Slovenija in z njo ves svet četrtič obeležila svetovni dan čebel. S čebelarstvom je povezana tudi prenova stare šole v mestnem jedru Višnje Gore v sodobno središče inovativnih tehnologij, ki bo namenjeno interakciji zgodovinske in kulturne dediščine kranjske čebele in visokotehnoloških inovativnih rešitev.  Hiša kranjske čebele bo namenjena interaktivnemu spoznavanju pomena čebel za naravo, življenje in obstoj. Vključevala bo prostore za predstavitev kranjske čebele, njenega bivalnega okolja in koristi čebeljih izdelkov. V spodnjem delu bo kavarna – medarna, kjer bodo obiskovalci lahko poskusili različne dobrote in napitke, ter trgovina, kjer bodo na voljo izdelki iz medu oziroma drugi čebelarski produkti. V neposredni bližini je tudi učni čebelnjak s parkom medovitih rastlin in kip, ki je bil predstavljen ob 1. svetovnemu dnevu čebel in je posvečen kranjski sivki. Namen Hiše kranjske čebele je ohraniti zgodovinsko in kulturno dediščino kranjske čebele, popularizacija pomena čebel za obstoj življenja in iskanje novih poti za ohranjanje znanj in veščin čebelarjenja ter za razvoj s tem povezanih podjetniških iniciativ. Na vrhu stavbe bodo inovativne prenočitvene zmogljivosti v obliki satovja, ki bodo s panoramsko streho omogočale čudovit razgled na vse štiri strani neba in nudile občutek bivanja v panju. Maketa prenočitvenih zmogljivosti "v panju" Namen središča inovativnih tehnologij ApiLab pa je spodbujanje malih in srednjih podjetij k inovativnim pristopom z uporabo sodobnih tehnologij (digitalni laboratorij, opremljen s sodobnimi 3D napravami). Otvoritev Hiše kranjske čebele s središčem inovativnih tehnologij ApiLab je predvidena septembra 2021.

V zadnjih tednih je v medijih odmevala napoved prepovedi vezane reje na območju Evropske unije z letom 2028. Vezana reja je še vedno prisotna na veliki večini slovenskih govedorejskih kmetij, kar je predvsem posledica odloka cesarice Marije Terezije. Odlok je zahteval rejo živali v hlevih namesto paše živali, in sicer z namenom pridobivanja hlevskega gnoja, ki je bil potreben za dvig rodovitnosti njiv. Rodovitne njive so bile nujne za pridelovanje žit za prehrano ljudi. Učinek je bil očiten, saj je ukrepu sledil gospodarski, politični in vojaški razcvet, ki je trajal vse do leta 1914. V okviru izvajanja javne službe strokovnih nalog v živinoreji so sodelavci Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije skupaj z območnimi Kmetijsko gozdarskimi zavodi zbrali podatke o dejanskem deležu vezane reje na kmetijah, ki so vključene v kontrolo prireje mleka na območju Slovenije. Hkrati s podatkom vezane reje so pridobili še podatke o načinu molže na omenjenih kmetijah. Kot v strokovnem prispevku piše Stane Glač, mag., inž. zoot. s Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, smo imeli aprila 2021 v kontroli prireje mleka 3.082 kmetijskih gospodarstev in od tega jih je kar 2.253 redilo govedo v sistemu vezane reje. Glede na to, da je na predstavljenih kmetijah, ki se ukvarjajo s tržno prirejo mleka in spadajo med bolj napredne slovenske kmetije, delež vezane reje še vedno skoraj 73 %, lahko upravičeno sklepamo, da je delež vezane reje na preostalih kmetijskih gospodarstvih, ki se ukvarjajo z rejo goveda, podoben, če ne še nekoliko višji. Z načinom reje je pogojen sistem molže Seveda je z načinom reje v veliki meri pogojen tudi način molže. Delež delovno zahtevnih načinov molže (ročna molža, molža v vrč in molža preko mlekovoda) na kmetijah, ki so vključene v kontrolo prireje mleka, znaša kar 75 %. Na drugi strani pa 126 kmetij za molžo uporablja molzne robote (avtomatski način molže). Po prvih začasnih podatkih iz popisa kmetijstva 2020, dostopnih na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije, smo v letu 2020 imeli 28.485 kmetijskih gospodarstev, ki so se ukvarjala z rejo govedi. Ob predpostavki, da je delež vezane reje govedi na območju Slovenije 73 %, bi to pomenilo, da imamo v Sloveniji kar 20.790 kmetijskih gospodarstev, ki redijo govedo na način vezane reje. Vse te kmetije bi prepoved vezane reje prisilila v opuščanje govedoreje, v adaptacije obstoječih hlevov ali gradnjo novih, kar bi imelo za posledice visoke finančne vložke, ki jih večina teh kmetij ne bi zmogla. Vse to pa bi znatno vplivalo na zmanjšanje količin prirejenega mleka in mesa v Sloveniji ter ogrozilo razpoložljivost kakovostnega slovenskega mleka in mesa na trgovskih policah. V kolikor bo res prišlo do predvidene prepovedi vezane reje na območju Evropske Unije, lahko govedorejci v Sloveniji zagovarjamo način vezane reje kot zgodovinsko okoliščino, vsaj za manjše reje na travinju, kjer so živali pozimi v hlevu (četudi v privezu), poleti pa na paši. To gotovo odtehta vsaj del slabosti vezane reje. Glede na obseg vezane reje jo bo potrebno znati v Bruslju ustrezno zagovarjati, saj ne moremo enačiti celotne Evrope, še najmanj pa primerjati alpske Slovenije in Nizozemske. Že sedaj obstaja IURŽ (indeks ustreznosti reje živali) – grobo merilo za oceno primernosti sistema reje, kjer ocenjujemo možnost gibanja, socialnih stikov, lastnosti tal v hlevu, osvetlitev, zračenje in hrup ter kakovost oskrbe. V kolikor kmetija po IURŽ ne dosega minimalnih standardov, inšpekcija lahko že sedaj sankcionira neustrezno rejo živali. Zato ocenjujemo, da je z vidika dobrobiti živali na slovenskih kmetijah že sedaj relativno dobro poskrbljeno. Srednje velike kmetije se bodo v bližnji prihodnosti gotovo morale preusmeriti v prosto rejo goveda. Po trenutno veljavni zakonodaji, ko se srednje velike kmetije preusmerjajo iz vezane v prosto rejo, predstavlja največjo težavo pri preureditvi hlevov ogromen finančni vložek in gradbena dokumentacija. Te kmetije so bile v preteklem programskem obdobju največkrat prikrajšanje za koriščenje finančnih sredstev (sofinanciranje investicije) iz PRP. Torej financiranje novogradnje ali adaptacije sloni zgolj na lastnih finančnih sredstvih, katerih pa velika večina kmetij nima. Če se bo uresničila napoved o prepovedi vezane reje, je upravičeno pričakovati, da bo tej drastični spremembi morala »prisluhniti« tudi gradbena zakonodaja, sicer bodo težave nepremostljive. Na kratko, potrebne bodo poenostavitve pridobivanja gradbenih dovoljenj in s tem povezanih stroškov. V novem programskem obdobju skupne kmetijske politike, po letu 2022, se moramo na področju govedoreje posvetiti predvsem družinskim kmetijam, ki priredijo pomemben delež mesa in mleka, ki služita kot primarni surovini živilski industriji ali neposredni prodaji. Če bomo tem srednje velikim kmetijam zopet onemogočili dostop do izdatnih nepovratnih investicijskih sredstev preko razpisov za posodabljanje kmetijskih gospodarstev, hkrati pa naj se jim zgodi še prepoved vezane reje z letom 2028, bo veliko teh kmetij zaključilo z rejo govedi, saj prehoda iz vezane reje v prosto rejo brez izdatne pomoči države ne bodo zmogle.

Na pobudo Biotehniške fakultete in Zveze sadjarskih društev Slovenije tudi v Sloveniji obeležujemo Dan travniških sadovnjakov. Razvoj travniških sadovnjakov sega v obdobje 17. stoletja, ko je sadje predstavljalo dragoceno hrano za preživetje kmečkih ljudi. Predvsem manj uporabna zemljišča in strmejše lege v bližini domačij so kmetje zasadili z nabranimi sejanci, na katere so kasneje cepili različne sorte. Kmečki vrtovi so bil zasajeni z različnimi vrstami sadja, ki je služilo za samooskrbo s sadjem in predelavo viškov v jabolčnik, kis, žganje ali suho sadje. Sadju so praviloma namenjali majhno pozornost pri oskrbi, kar se je poznalo pri neizenačenih pridelkih. Največjo oskrbo je predstavljala paša živine, ki je nasade gnojila. Obhišni vrtovi so varovali domačije poleti pred vročim soncem in pozimi pred mrzlimi vetrovi ter ščitili strma zemljišča pred erozijo. Za širjenje sadovnjakov so imeli veliko zaslug kmetje, ki so znali cepiti, saj so iskali divjake v naravi in nanje cepili različne sorte iz okolice. Travniški sadovnjaki včeraj, danes, jutri Šele ko so se začele razvijati prve drevesnice v 19. stoletju, so k nam začele prihajati tuje sorte iz različnih dežel. Najbolj se je travniško sadjarstvo razvilo na Štajerskem, od koder so jabolka izvažali tudi v tujino. Pomemben mejnik v razvoju travniških sadovnjakov predstavlja leto 1921, ko je bilo ustanovljeno Sadjarsko društvo za Slovenijo. Bogato delo v številnih podružnicah je bilo podprto z izdajanjem strokovnih časopisov in izdajo Sadnega izbora za Slovenijo. V obdobju razvoja intenzivnega kmetijstva so travniški sadovnjaki začeli zgubljati na pomenu. Na veljavi so pridobivale novejše ameriške sorte jabolk, ki so zahtevale intenzivnejšo oskrbo in so bile tržno bolj zanimive.  Danes travniški sadovnjaki predstavljajo prepoznaven del krajinske podobe. Mnoga naselja po Sloveniji s ponosom nosijo imena po sadnih vrstah, ki so v preteklosti tam dobro uspevala. Še se spomnimo sadnih drevoredov ob cestah in kapitalnih sadnih osamelcev, ki predstavljajo del kulturne dediščine.  Sadovnjak Kozjanskega parka Velikega pomena je tudi ohranitev avtohtonih in starejših sort. Še posebej smo lahko ponosni na slovenske avtohtone sorte: Dolenjsko in Gorenjsko voščenko, Goriško sevko ter Bogatinko. Kvalitetni izdelki teh sort bi lahko pridobili certifikat višje kakovosti in bi predstavljali dragoceno ponudbo. Tudi sadje iz ostalih starejših sort je zelo primerno za predelavo v kakovostne ekološke izdelke posebne kakovosti. Tega se zavedajo predvsem tisti, ki v današnjem tempu življenja dajo nekaj na zdrav način življenja in zdravo prehrano. Slovenija se je v preteklosti uvrščala v sam vrh evropskih dežel po številu visokodebelnih dreves na prebivalca. V zadnjih letih je bilo izvedenih nekaj uspešnih projektov za oživitev travniških sadovnjakov v različnih delih Slovenije. Pohvalno je tudi sodelovanje različnih strok: kmetijske, okoljevarstvene, krajinske, kulinarične in turistične. S sodelovanjem bomo še učinkovitejši pri ohranjanju travniških dreves.  Svoj kamenček v mozaiku oživitve travniških sadovnjakov lahko prispeva vsak posameznik, ki bo kupoval izdelke iz starejših sort. Sadovnjak Rupret, Zdole