Zaradi uši se mladi poganjki gojenih rastlin ne razvijajo prav, listi so zviti, nakodrani in zakrneli. In ker uši oddajajo mano, le-ta privablja mravlje. Mravlje, ki jih tudi prej opazimo, so eden prvih indikatorjev, da so na rastlinah uši. Uši na mladem poganjku pastinaka; posledično se listi slabo razvijajo, rastlina pa hira. Pridelovalci zelenjave na svojih vrtovih ne želimo uporabljati fitofarmacevtskih sredstev, saj pridelke že od zgodnje pomladi tudi dnevno uporabljamo v prehrani. Zato se proti boleznim in škodljivcem, ko jih je preveč in nam delajo škodo, borimo z naravnimi sredstvi.  Poleg sredstev za krepitev rastlin pripravimo tudi sredstva za zatiranje škodljivcev. Po nasvetu Miše Pušenjak, strokovnjakinje za pridelavo zelenjave, se populacije listnih uši uspešno zmanjšuje s pelinovim čajem.  Čaj iz svežega pelina je primeren za zatiranje listnih uši. Pest svežega pelina nasekljamo in ga prelijemo z litrom vrele vode. To pustimo stati 15 minut, nato pa čaj precedimo. Ko se ohladi, z njim pošpricamo rastline, na katerih so se razmnožile uši. Postopek po dveh do treh dneh ponovimo. Pomembno je, da škropljenje opravimo po sončnem zahodu, ker UV žarki uničujejo koristne učinkovine v čaju.

Po podatkih Statističnega urada RS se je v letu 2019 z rejo goved ukvarjalo okrog 30 tisoč kmetijskih gospodastev. Skupaj so redila približno 483.000 glav goved, od tega je bilo 100.830 krav molznic (skoraj 80 tisoč v A kontroli). Pika, Šeka, Liska Najpogostejše kravje ime v Sloveniji v obdobju od 2000 do 2015 je bilo Pika; tako je bilo namreč ime več kot 9.900 kravam. Tik za Pikami so bile Šeke (teh je bilo več kot 9.600), tem pa so sledile Liske (več kot 6.200). Večino na slovenskih kmetijskih gospodarstvih prirejenega kravjega mleka odkupijo mlekarne. V 2019 je bilo odkupljenih približno 564.000 ton mleka, od tega so ga slovenske mlekarne odkupile skoraj 405.000 ton ali 72 %. V prvih treh mesecih leta 2020 so ga, ker se je izvoz na italijanski trg (zaradi pandemije covida 19) zaprl, odkupile še več; v marcu 2020 je bil ta delež 78-odstoten. 164.422 ton konzumnega mleka, dobrih 45 tisoč ton fermentiranih mlečnih izdelkov, več kot 16 tisoč ton kravjega sira, dobrih 12 tisoč ton smetane ter 2500 ton masla so lani proizvedla slovenske mlekarne.  Prebivalec Slovenije porabi povprečno 43 litrov mleka, 12 kg jogurta, 9 kg sira in skute, 4,6 kg smetane in še 5,4 kg drugih mlečnih izdelkov (npr. mlečnih sladic, napitkov, pudingov).  

Nedeljsko popoldne. Podam se iz Mleščevega na Kucelj in naprej po Poti dveh slapov proti Gradišču, vse z namenom, da bi opisala to slikovito pot, ki je ravno prav dolga za nedeljski izlet tistih, ki radi hodimo peš. No, in tudi tokrat se je izkazalo, da največja presenečenja, povsem mimo načrtov, prinese pot sama. Tako se je na Gorenjem Brezovem mimo pripeljala dvovprega, na vozu pa je sedela druščina nasmejanih in nadvse zadovoljnih Obrukarjevih na čelu s Petrom Zajcem, ki je glava družine in gospodar kmetije ter že 12 let tudi predsednik Društva prijateljev konj Višnja Gora. Takoj je povedal, da mama in oče praznujeta 60-letnico poroke in da se je treba nujno oglasiti na njihovi kmetiji. Pri Obrukarjevih, kot se pri hiši reče po domače, pa je kaj videti. Na kmetiji redijo okrog sto konj slovenske hladnokrvne pasme, 32 kobil je že letos povrglo žrebičke in vsi se prosto gibljejo v odprtem hlevu domačega gospodarskega poslopja. Ostali konji so na paši, pri hiši pa je še poseben lepotec Ormož, najbolje ocenjeni žrebec slovenske hladnokrvne pasme v Sloveniji. Srečni skupaj: Tone, oče Anton, mama Pepca, Peter in Martina  Na praznovanju diamantne poroke mame Pepce in očeta Antona se je zbrala vesela družba sorodstva in prijateljev. Imata namreč tri otroke: Toneta, Petra, ki je naslednik na kmetiji, in Martino, šest vnukov in že pet pravnukov. Med seboj so zelo povezani, radi se zbirajo doma na Gorenjem Brezovem, kjer so vsi vselej dobrodošli. Gospodar Peter je priznani rejec konj, kot predsednik Društva prijateljev konj Višnja Gora pa tisti, ki zna pritegniti člane k izpeljavi vsakoletnega plana - tako v domačih krajih kot tudi z gostovanjem pri drugih društvih po Sloveniji. Prav zato ima to konjerejsko društvo največ članov med vsemi pri nas.  

Kdor se pelje od Grosupljega proti Višnji Gori po lokalni cesti, lahko na Blatu vidi, kako na paši uživa škotsko višavsko govedo. T. i. pastir ograjuje živali, da ne zaidejo na cesto, čredinke pa so razdeljene tako, da je krma ravno prav dozirana. Ob toplih dneh se škotsko govedo umika v senco, pod drevesa proti gozdu ali pod nadstrešek gospodarskega poslopja, zato jih je tudi fotografirati težko. No, ko so jim odprli čredinko z bujno pašo ravno ob cesti, pa se je bilo nujno ustaviti. Darja in Andrej Sojer, Kuharjeva iz Blata, imata manjšo ekološko kmetijo, 5 hektarjev in pol je zemlje. Oba sta zaposlena, a za zemljo in kmetijo ob službi vzorno skrbita. Pred leti sta redila bike pitance, a sta vse težje sprejemala dejstvo, da je živina v hlevu na privezih. "Če bi poznali škotsko govedo, bi ga imeli že pred 20 leti, tako pa je pri hiši dobri dve leti," pravi Andrej, Darja pa dodaja: "Ko smo nekdaj dobili telička, smo z vso ljubeznijo skrbeli zanj in mu dajali celo čokolino, da je bil bolj krepak, zato je bilo toliko težje, ko ga je bilo treba v hlevu privezati." Škotsko govedo je lahko vse leto zunaj "Prve štiri živali, tri krave in plemenskega bika, smo kupili na Strmcu pri Vojniku, aprila je bilo dve leti. Ob dogovoru za nakup nam je lastnik povedal, da je pri njih krava telila na snegu pri minus 20 stopinjah Celzija, pa ni bilo prav nič narobe. Živali te pasme se zunaj zares dobro počutijo. Sicer so po karakterju bolj plašne in se raje umikajo od ljudi, a mi se z njimi toliko ukvarjamo, da se takoj odzovejo, če jih pokličemo. Opažamo pa, da se bojijo konj, in če slišijo še oddaljen topot konjskih kopit, se takoj pomaknejo stran od ceste proti gozdu." Vse živali imajo svoja imena. Poleg novinca v čredi Bonija so še plemenski bik Lino, krave Silvika, Angelca in Luna, bikci Srečko, Pikec in Leo ter telička Čoka, ki čaka na prvo telitev. "Vseh devet glav škotskega goveda je večino časa na paši, pozimi pa dobijo seno. So povsem nezahtevne živali. Najraje imajo svežo travo na pašniku," pravi Andrej, ki se je na Blato priženil iz velike kmetije pri Ihanu. Kmečko delo ga veseli, škotska pasma govedi pa še posebej. Skupaj smo opazovali, kako se bo desetdnevni teliček Boni naučil slediti materi v čredinko, ne da bi ga oplazil električni pastir. Odrasla živina je vztrajno mulila travo na novi čredinki, ko pa je krava dvignila glavo in zamukala, je teliček takoj vedel, v katero smer mora. Škotsko govedo na paši je poseben magnet za mimoidoče. Mnogi se ustavljajo in povprašujejo, kakšne so možnosti za nakup kakšne živali ali mesa. "Zaenkrat imamo vse za svoje potrebe," pove Darja. Škotsko višavsko govedo je znano po tem, da ima prvinski naravni videz z dolgo gosto rjavo dlako (rjavordeča, črnkasta, rjava, svetlo rjava in odtenki do opečnate) in z dolgimi rogovi. Dlaka je dvoplastna iz puhaste podlanke in debele nadlanke. Lahko je ravna ali pa kodrasta. To govedo je znano po  umirjenem karakterju, krave pa imajo zelo močan materinski nagon. Teleta ob skotitvi tehtajo okrog 25 kg. 

Lesni pepel vsebuje veliko kalija, zato je na naših vrtovih koristno gnojilo (dušik, kalij in fosfor rastline nujno potrebujejo). Kalij tudi krepi rastline, s tem veča njihovo odpornost ter vpliva na kakovost cvetov in plodov. Veliko, kar 30 % kalija vsebuje pepel iz bukovega lesa. V lesnem pepelu pa ni dušika. Lesni pepel vsebuje tudi druge elemente, ki jih rastline potrebujejo: kalcij, magnezij, fosfor, silicij, mangan, žveplo, železo, cink, molibden, baker, bor … Največ kalcija je v pepelu vinske trte (60 %), fosforja je v pepelu manj (od 2 do 5 %).  Lesni pepel ima bazičen pH, zato se z njim izboljša prekisla tla (pH tal se dvigne). Pepel zakisana tla izboljša vsaj tako kot apnenje, če ne še bolje. Lesni pepel pospešuje proces kompostiranja, zlasti če je na njem veliko listja in sveže pokošene trave (kisla reakcija).  Pastinak spada med korenovke, ki so velike porabnice kalija. Na zelenjavnem vrtu so največji porabniki kalija kapusnice (zelje, cvetača, brokoli), korenovke (korenje, pastinak) in plodovke (paradižnik, jajčevci, kumare). Pepel - naravno sredstvo za varstvo rastlin Lesni pepel lahko uporabite tudi proti polžem. Ker se pepel nanje prilepi, jim ovira gibanje. Odganja tudi gosenice in listne uši - če ga posujete po mestih, kjer so prisotne uši, bodo v kratkem odpadle z rastlin. Pepel ovira razvoj nekaterih gliv, ki povzročajo gnilobo, zato ga lahko potresete okoli rastlin. Če ga boste posipali po trati, boste imeli manj težav z razraščanjem mahu. Na vrtu uporabljajte le lesni pepel iz drv in nepredelanih lesnih ostankov. V obdelanem in odpadnem lesu so tudi škodljive snovi.

Pri odkupu se pšenica določi kot krušna ali krmna pšenica. Osnovni parametri, kot so vlaga pod 14 %, vsebnost primesi do 2 % ter primeren zunanji izgled zrnja, so standardi pri odkupu krušne in krmne pšenice. Pri oceni kakovosti zrnja se za krušne pšenice ocenjujejo še dodatni parametri, kot so hektolitrska teža, vsebnost beljakovin, sedimentacija in padno število. Na osnovi doseženih parametrov se pšenica uvrsti v kakovostne razrede, ki se pri odkupu razlikujejo po doseženi ceni. Kako doseči najboljšo kakovost in dobro odkupno ceno, piše v strokovnem nasvetu Dragice Zadravec, specialistke za poljedelstvo iz KGZ Maribor. Za A kakovostni razred mora pšenica vsebovati nad 14 % beljakovin, sedimentacijo nad 40, padno število nad 280 in hektolitrsko težo nad 78. Za razred B1 mora biti vsebnost beljakovin nad 12,6, sedimentacija nad 35, padno število nad 250 in hektolitrska teža nad 77. Pšenica B2 razreda mora imeti nad 11,5 % beljakovin, sedimentacijo nad 30, padno število nad 220 in hektolitrsko težo nad 76. Za uvrstitev v kakovostni razred mora zrnje pri analizi dosegati vse potrebne parametre, že pri nedoseganju enega parametra se zrnje običajno uvrsti v nižji razred in posledično dosega nižjo ceno pri odkupu. V letu 2019 so nekateri mlini oziroma posredniki pri odkupu plačali nekoliko višjo ceno za kategorijo »premium kakovost«, za katero je moralo imeti zrnje pšenice nad 15 % beljakovin, sedimentacijo nad 50, padno število (FN) nad 280 in hektolitrsko težo nad 80 kg. Dosledno izvajanje tehnoloških ukrepov Doseganje potrebnih kakovostnih parametrov  za uvrščanje zrnja v posamezne kakovostne razrede je pri pšenici močno odvisno od doslednosti izvajanja tehnoloških ukrepov, vključno z izbiro sorte, prehranjenosti rastlin z dušikom  ter vremenskih razmer v času vegetacije, posebej v času zorenja in žetve. Izkušnje iz prakse kažejo, da pri sortah, s katerimi dosegamo visoko kakovost, s povprečno tehnologijo ne dosegamo nadpovprečno visokih pridelkov. Pri nekaterih sortah pa lahko v zelo kratkem času zaradi padavin pred in v času žetve predvsem padno število in vsebnost beljakovin tako  padeta, da zrnje ne dosega več parametrov niti za krušno pšenico, zato se tudi visokokakovostne sorte včasih prodajajo po ceni krmne pšenice. Na doseganje visokih vsebnostih beljakovin v zrnju kot pomembnega parametra kakovosti pšenice pri odkupu zelo močno vpliva prehranjenost rastlin z dušikom, saj to bistveno vpliva na vsebnost beljakovin v zrnju. Zato je v široki praksi razširjena izvedba 3. dognojevanja z lahko topnimi dušičnimi mineralnimi ali listnimi gnojili v času klasenja. V tuji literaturi pa najdemo podatke, da je za boljše izkoriščanje dušika iz gnojil in tal in s tem tudi za večjo vsebnost beljakovin v zrnju pšenice zelo pomembna primerna založenost tal z žveplom. Ker običajno ni več veliko žvepla, ki bi ga rastline pridobile v obliki kislega dežja zaradi onesnaženosti ozračja, v zadnjem času dodajamo v tla gnojila, ki vsebujejo žveplo. Žal pa v Sloveniji ne izvajamo gnojenja z gnojili, ki vsebujejo žveplo, na osnovi meritev v tleh, temveč priporočamo gnojenje na osnovi prenesenih tujih priporočil. Tretje dognojevanje žit Pred izvedbo zadnjega dognojevanja vseh žit z dušikom, posebej pa krušne pšenice, zelo priporočamo opraviti meritev dušika v rastlinskem soku in zatem dognojevanje na osnovi izvedene analize. Zaradi sušne pomladi ni bilo velike porabe dušika in je ponekod na težjih tipih tal, odvisno od vremenskih in talnih pogojev v času trošenja in takoj po trošenju, dušik iz preteklih dognojevanj in tal še vedno na razpolago rastlinam. Posevki žit, vključno s pšenicami, so večinoma ostali nizki, zato obstaja manj nevarnosti za poleganje zaradi dodanega dušika, kljub temu pa pri opravljenih rastlinskih testih na terenu velikokrat ugotavljamo visoke vrednosti nitratnega dušika v rastlinskem soku in odsvetujemo izvedbo dognojevanja preko tal. V teh primerih lahko opravimo dognojevanje s foliarnimi gnojili, običajno istočasno z uporabo fungicidov, ki so pri pšenici priporočeni v začetku cvetenja. Ker se v zadnjem času na terenu pojavlja veliko nožnih bolezni, vidnih na spodnjem delu bili, zaradi česar je sprejemanje hranil preko tal omejeno, priporočamo za zadnje dognojevanje, ki bo vplivalo na vsebnost beljakovin v zrnju in zelo malo na višino pridelka, uporabo foliarnih dušičnih gnojil, ki jih bo rastlina lahko boljše izkoristila kot dodani dušik preko tal. Pri izvedbi dognojevanja s foliarnimi gnojili ob istočasni uporabi fungicidov moramo biti pozorni pri mešanju pripravkov in upoštevati vremenske razmere, da bi preprečili morebitne poškodbe na pšenicah zaradi ožigov. V zadnjih letih se tudi v Sloveniji pri gnojenju žit z dušikom, sicer še v nekoliko manjšem obsegu, uporabljajo mineralna dušična gnojila s počasnejšim sproščanjem dušika. Ta lahko uporabimo v jesenskem času ali pa v obliki 1. dognojevanja zgodaj spomladi, saj je glede na lastnosti gnojila sproščanje dušika počasnejše in bi moralo zadostovati tudi za primerno vsebnost beljakovin v zrnju. Pri uporabi teh gnojil, pri katerih je cena trenutno edini omejitveni faktor, obstaja manjša možnost za izpiranje nitratov v podtalnico, zato so ekološko bolj primerni za rabo posebej na lažjih, peščenih in prodnatih tal. Pri uporabi tovrstnih dušičnih gnojil obstaja tudi manjša možnost za poleganje zaradi dušika, saj rastlina iz teh gnojil običajno rabi toliko dušika, kot ga trenutno rabi, in ne preveč, kar se lahko zgodi pri izvedbi dognojevanja s KAN-om ali tudi drugimi lahko topnimi dušičnimi gnojili. Da bo zrnje najboljše kakovosti Naslednji zelo veliki problem pri odkupu pšenice predstavlja tudi vsebnost mikotoksinov v zrnju, ki se pojavlja kot posledica manj uspešnega reševanja težav s  fuzarijskimi boleznimi na klasu. V primeru preseženih mikotoksinov lahko pšenica z doseženimi kakovostnimi parametri za najvišji  A kakovostni razred ne more biti odkupljena kot krušna pšenica in se lahko zavrne pri odkupu ali pa se odkupi po ceni krmne pšenice. Podobno se lahko zgodi pri problemih s pojavom smrdljive snetljivosti zrnja, ki se običajno ugotovi komaj v času žetve, saj je okužba od jesenskega vznika do žetve pogosto prikrita. Pojav smrdljive sneti je posledica uporabe okuženega  semena, težave pa se ugotovijo komaj pri odkupu, ko se zaradi vonja pridelek pšenice zavrne, saj takšno zrnje ni primerno niti za krmo živali. Posevke pšenice je potrebno požeti takoj, ko dozorijo, saj v tem času dosega zrnje najboljšo kakovost. Ker v Sloveniji pridelujemo veliko (preveč) različnih sort, je primeren čas za žetev med najzgodnejšimi in zelo poznimi sortami pšenic v normalnih klimatskih pogojih lahko tri tedne ali več, žanjemo pa jih velikokrat istočasno, kar pomeni za zgodnje sorte običajno prepozno. Žal v praksi ugotavljamo, da se pridelovalci pri izbiri sort pšenice ne odločajo na podlagi talnih razmer na lastnih njivah in glede na čas zorenja sorte, temveč na podlagi  vizualnega izgleda posevkov in izkušenj okoliških kmetij ter ponudbe semena na trgu. Tako tudi na lažjih tipih tal najdemo prevelik delež sort, ki pozno zorijo in obstaja velika nevarnost, da bodo prisilno dozorele zaradi vročinskih valov ob koncu junija in v začetku julija. Zaradi prisilnega zorenja je običajno prizadeta količina pridelka, manj pa kakovost, zaradi česar pri odkupu dosežejo nekoliko višjo ceno. Da bi boljše izkoristili proizvodne potenciale lažjih peščenih in prodnatih tal, bi bilo na teh tipih tal primerno pridelovati zelo zgodnje in zgodnje sorte pšenice, ki v povprečnih vremenskih razmerah cvetijo in tudi dozorijo do 3 tedne pred zelo poznimi sortami. Tako bi se izognili prisilnemu zorenju in s tem znižanju pridelka. Običajno je te sorte pšenice potrebno tudi zelo zgodaj požeti, saj pri večini zelo zgodnjih krušnih sort doseganju zrelosti kakovostni parametri zelo hitro padajo. To se pogosto pojavlja, če so v času žetve padavine, tudi če so v manjših količinah kot nevihte. Pozne in zelo pozne sorte pšenice pa so bolj primerne za setev na težjih tipih tal in ob primerni oskrbi z vlago. Razlog za prisilno zorenje pri žitih, vključno z ječmenom, je lahko tudi manj učinkovito obvladovanje bolezni na listih in klasju. V teh primerih je potrebno opraviti pravočasno žetev tudi pri poznejših sortah, tako kot to velja v primeru prisilnega zorenja zaradi vročinskega stresa in pomanjkanja vode.