Čebelarsko društvo Kamnik letos praznuje že 115-letnico delovanja, v okolici Kamnika pa je bilo čebelarstvo dobro razvito že pred 400 leti, ko so že trgovali s čebelami in panji. Čebelarji so na svojih domovih začeli s čebelarjenjem v duplih, ki so jih ročno izklesali iz dreves in naredili korita in polklade. Z razvojem žagarstva so se v 14. stoletju pojavili panji iz desk, na slovenskem imenovani kranjiči.

Čebelarstvo v Tuhinjski dolini je bilo močno razvito že okrog leta 1800. V vsaki vasi je bil po en čebelar, ki je imel svoje čebele. Če je bila vas velika, je bilo čebelarjev več. Imeli so do 

50 panjev. Letnica 1800 predstavlja začetek čebelarstva tudi pri Konciljevih, saj so takrat izdelali prvi čebelnjak.

S klikom na naslovnico polistajte in naročite knjigo PREHRANA ČEBEL. 

Kajžarji s 100 panji čebel

Pri Konciljevih na Hribu so imeli 100 panjev čebel, kljub temu da so jih imenovali kajžarji.

Kajžarji, bajtarji, gruntarji

Oblast je ljudstvo v starih časih različno poimenovala. Kajžarji so imeli koze in ovce, bajtarji so imeli poleg še kakšno kravo, gruntarji pa so imeli več živine in bili povečini tudi čebelarji. Čebelarili so gospodarji kmetij ali pa kakšen za čebelarstvo nadarjen sin. 

Čebelnjak družine Koncilja

Čebelar Anton Koncilja je bil mizar in je že leta 1848 sam izdelal 100 panjev kranjičev. Naslednji Johan Koncilja in njegova žena Rezka sta ugotovila, da je s čebelami premalo denarja, zato je Johan odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. V tem času je čebelarila Rezka. Ko se je približno po štirih letih vrnil, je šel najprej pogledat čebel in šele nato ženo. Iz Amerike je Johan prinesel veliko denarja in si je s tem zaslužkom kupil veliko zemljišča na Vrhpolju.

Za Johanom je čebelaril Franc Koncija. V tistem času so čebelarji iz kamniškega okoliša vozili svoje čebele z vlakom na Primorsko na akacijevo pašo. Franc pa jih je vozil z vozom v Podgorje na ajdovo pašo, kasneje pa je panje naložil kar na kolo.

V tistih časih so slabe čebelje družine jeseni uničili, satje pa namočili v toplo vodo. To so stisnili v krogle, ki so se imenovale voščine. Te so prodali v trgovino Lectar, kjer so to predelali v vosek.

Čebelarski ukrepi Marije Terezije

Kako pomembno je čebelarstvo in čebele za kmetijstvo, je poudarjala že Marija Terezija.

Za zimsko krmljenje je odredila, da so čebelarji dobili 10 kg sladkorja na panj. Tisti čebelarji, ki so svoje čebele vozili na ajdovo pašo, sladkorja niso rabili za čebele, ampak so ga raje prodajali. Ko je oblast to izvedela, jim je v sladkor namešala smrekovo žaganje ali rdečo papriko in tako preprečila njihov »posel«.

Kot je povedal Franc Koncilja, rojen 1935, je že kot štiriletni otrok posedal pri čebelah. Že takrat mu je oče dal en panj čebel. Še danes čebelari, čeprav zdaj samo ljubiteljsko s štirimi žnidaršiči. V čebelarsko društvo in planinsko društvo je vstopil že leta 1957 in je še danes včlanjen v obeh organizacijah. Svojo življenjsko sopotnico Angelco je srečal v planinah, še danes mu pomaga pri čebelarskih opravilih.

Čebela je ogrožena, pomoči pa nič

Franc Koncilja se je zelo trudil za promocijo kamniškega čebelarstva. Ko je Lojze Peterle v času njegovega predsedovanja obiskal plemenilno postajo v Kamniški Bistrici, se je predstavil s kolesom in panji, kot stari čebelar. Dolga leta je sodeloval v povorki na dnevih narodnih noš v Kamniku z raznimi predmeti in panji na kolesu. Prav tako je sodeloval na srečanju čebelarjev Gorenjske. Organiziral je tudi povorko s petimi vozovi stare čebelarske opreme, s kolesi in panji v Termah Snovik z naslovom Čebelarjenje v Tuhinjski dolini nekoč in danes.

Trinajst let je nosil čebelarski prapor ter sodeloval pri raznih čebelarskih opravilih. Prejel je  tudi priznanja Antona Janše.

Franc Koncilja: “Kranjska čebela je edina avtohtona pasma v Sloveniji, ki nima subvencije, imata pa jo konja haflinger in posavec, ki nista naše avtohtone pasme. Če meni tega ne verjamete, pokličite v Avstrijo in Hrvaško, in vam bodo povedali. Volk je pri nas komaj četrt stoletja, pa je ogrožen in zaščiten, čeprav dela škodo kmetom. Čebela, ki toliko prispeva h kmetijstvu, je pa pozabljena. Čebelo tepejo podnebne spremembe, država, kmetijstvo, samo čebelarji smo ji še zvesti. Že pred dvema letoma sem povedal, da je čebela ogrožena, ter zahteval dodelitev pomoči, v nasprotnem primeru bomo prišli čebelarji pred parlament s čebelami. Od tega do danes ni bilo še nič.”

Avtor fotografij je Janez Hančič.