Opraševalci – predvsem čebele, čmrlji in metulji – imajo v okviru skupne kmetijske politike (SKP) EU izjemno pomembno vlogo, saj so neposredno povezani z zdravo pridelavo hrane, varstvom narave in dolgoročno vzdržnostjo kmetijstva. Okrog 75 % evropskih prehranskih rastlin je namreč vsaj delno odvisnih od opraševalcev, ki omogočajo višje pridelke ter boljšo kakovost sadja, zelenjave in oljnic. Prispevek opraševalcev v EU je ocenjen na več milijard evrov letno, saj pomembno dviguje vrednost kmetijskih pridelkov. Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti.

Trajnostno upravljanje populacij opraševalcev omogoča zanesljivo pridelavo hrane in varovanje biološke pestrosti. O tem so govorili tudi na posvetu Javne službe kmetijskega svetovanja, ki je potekal pod naslovom Ekološko kmetovanje in varstvo narave – priložnosti in izzivi za slovensko kmetijstvo.

Evropska skupna kmetijska politika SKP 2023-2027 z intervencijo IRP19 Ekološko kmetijstvo spodbuja kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biodiverzitete, katere pomemben del so opraševalci, ter k ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju narave.

Najpomembnejši življenjski prostor opraševalcev so pisani in cvetoči travniki. Torej travniki, ki so pozno, enkrat ali največ dvakrat košeni. Na njih rastline lahko zacvetijo, opraševalcem zagotovijo hrano in tudi semenijo. Na takih travnikih čmrlji tudi bolj varno gnezdijo, saj kasnejša košnja zmanjša verjetnost uničenja njihovih gnezd. Podobno so vir hrane in prostor za gnezdenje tudi mejice oziroma žive meje in visokodebelni travniški sadovnjaki ter drugi elementi kmetijske krajne, ki povečujejo pestrost okolja.

Ohranjenih pisanih travnikov je vse manj, zato so preostali toliko bolj dragoceni. Za nadaljevanje njihove rabe je primerna košnja enkrat ali dvakrat letno in nič ali zelo malo gnojenja. Pri morebitnem dosejavanju se priporoča uporaba lokalno pridelanega senenega drobirja s cvetočih travnikov. Cvetoče travnike ogroža tudi opustitev košnje, saj jih slej ko prej preraste gozd. Grožnja travnikom so lahko tudi invazivne rastline, ki jih zato treba odstranjevati.

Medovite rastline

Predvsem tam, kjer ni dovolj cvetočih travnikov in mejic, se lahko prehranske razmere za opraševalce vsaj deloma izboljša z medovitimi rastlinami. Setev medovitih rastlin zelo spodbujajo čebelarji, saj z njimi predvsem v poletnem času medonosnim čebelam zagotovijo dodatne prehranske vire. Medovite rastline so koristne tudi za nekatere divje opraševalce, ne morejo pa v celoti nadomestiti pisanih travnikov. Koristnost medovitih rastlin se izboljša s setvijo mešanic. Različni opraševalci namreč uporabljajo različne rastline, s setvijo mešanic pa se hrano omogoči več vrstam opraševalcev. Ker vse rastline ne cvetijo istočasno, se hkrati podaljša obdobje cvetenja in razpoložljivost hrane.

Gnezdilnice za opraševalce

Čebele samotarke ne letajo daleč od svojih gnezd, zato je pomembno, da imajo možnost gnezdenja v bližini sadovnjakov. Mnoge vrste gnezdijo v tleh, nekatere pa v votlih rastlinskih steblih in luknjah v lesu in te se najlažje privabi k sadovnjakom. V ta namen se lahko postavi gnezdilnice za čebele samotarke. A tudi gnezdilnice so predvsem dopolnilo pri varovanju čebel in pripomoček, da lažje gnezdijo v bližini sadovnjaka. Najpomembnejši naravovarstveni ukrep pa je ohranjanje pestrosti okolja. Tako se gnezdenje zagotovi največjemu številu vrst.