V naravi vse večje težave predstavljajo invazivne tujerodne vrste. Zlate rozge je toliko, da mnogi mislijo, da gre za okrasno rastlino ter jo vključujejo v okrasne šopke, japonski dresnik pa trdovratno raste ob nabrežinah avtocest in vodotokov in ga je tudi z vztrajno košnjo ter celo sekanjem večjih rastlin skoraj nemogoče uničiti. Tudi sirska svilnica ali papagajčki (plodovi so videti kot papagajčki) je tako zelo invazivna, da jo je prepovedano imeti na naših vrtovih.

Sirska svilnica je od leta 2017 uvrščena na evropski seznam invazivnih tujerodnih vrst, škodljivih za naravo, gospodarstvo ter zdravje ljudi.

Sirska svilnica uničuje pestrost travnikov, ki z njeno razširitvijo postanejo neprimerni za kmetijsko rabo.

Za to invazivno tujerodno vrsto kot tudi druge s seznama EU veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Prepovedano jih je: vnašati v EU, razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali jih izpustiti v okolje. To pa pomeni tudi, da jih ne smemo imeti niti na svojem vrtu.  

Sirsko svilnico odstranjujemo tako, da jo izkopljemo skupaj s korenino. Najbolje je to storiti preden se razvijejo plodovi – papagajčki, kjer so številna semena z dolgimi laski, ki jih nato veter raznaša na velike razdalje. Na ta način rastlina iz vrtov hitro »pobegne« v naravo.

Košnjo oz. rezanje stebel (nadzemnih delov) odsvetujemo, saj s tem le spodbujamo rast iz podzemnih brstov in celo pospešujemo razraščanje, razen če bomo rastlino pogosto kosili (vsaj 1x na mesec).

Rastlino je treba odstranjevati več let zapored, dokler je popolnoma ne iztrebimo. Nadzemne dele (razen plodov) lahko kompostiramo na domačem vrtu, korenine pa oddamo v zeleni odrez ali sežgemo, da ne bodo iz njih zrastle nove rastline.

Ostankov rastlin z vrta nikoli ne odlagamo v naravo!

Pomembno je, da sirsko svilnico odstranimo v čim večjem številu. Na Madžarskem je npr. rastlina v naravi prisotna že v velikih strnjenih sestojih, zato je njeno odstranjevanje izjemno težavno, dolgotrajno, škoda zelo velika, odstranjevanje pa zelo drago. Če pa se problema invazivnih tujerodnih vrst lotimo že v zgodnji fazi razraščanja vrste, je mogoča popolna odstranitev in stroški so bistveno nižji.