Po logiki zagovornikov številčne divjadi bo idealno stanje takrat, ko kmetij ne bo več in tudi prijav škode ne. Na naši kmetiji kosimo le enkrat, v začetku julija. Pritisk jelenjadi na gorski travnik je velik. Jelen ni srna, njegova teža je desetkrat večja (ranga 1 GVŽ) in prav tako tudi njegova potreba po hrani. Škode ne prijavljam, ker imam tako kot vsi kmetje – lovci, široko toleranco do škod. Ob škodah pa ne smemo pozabiti na nematerialno – psihološko škodo. Noben kmet ne prideluje in ne redi živali za povračilo škode.

Več v pismu kmeta in lovca, ki dobro pozna razmere na terenu ter prikaže realno primerjavo med stanjem v preteklosti, danes ter poda napoved, kaj se nam obeta. (Kmečki glas, 13. 12. 2017)