V danih razmerah so še kako pomembni vsi tisti, ki z obdelovanjem površin, rejo živali in nadgradnjo pridelave s predelavo in neposredno ponudbo pridelkov in izdelkov rešujejo samooskrbo v kriznih časih.

Samooskrba je še kako strateško pomembna smer razvoja slovenskega kmetijstva.  V dani situaciji pa je tudi za potrošnike izziv, da svoje potrebe lahko po pridelkih in izdelkih prednostno pokrijejo z neposrednim nakupom na kmetijah. Kmetija pa mora svojo ponudbo uskladiti z veljavno zakonodajo glede same pridelave.

Načrtovanje pridelave na njivskih površinah v letošnjem letu

Smo v času začetka setve poljščin v spomladanskem času in sedaj se odločamo o tem, kaj posejati. Zato bo dobrodošel strokovni nasvet Petra Pribožiča, univ. dipl. inž. zoot., iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj.

Osnovno pridelavo koruze in pšenice je v danih razmerah mogoče spremeniti in se usmeriti v večji obseg pridelave vrtnarskih, zelenjadarskih kultur in drugih poljščin, ki jih na trgu primanjkuje.

Načrtovanje proizvodnje tudi sovpada z izpolnjevanjem vlog za neposredna plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike. Seveda pa morajo imeti kmetje, ki bodo šli v spremembo izbora kultur, načelno zagotovilo, da bodo pridelke tudi lahko prodali na domačem trgu. Kdo je sedaj na potezi, da vzpodbudi načrtovanje pridelave v novih gospodarskih razmerah? Doseči bi bilo potrebno, da MKGP v danih razmerah jasno podpre usmeritve za pridelavo in odkup slovenskih pridelkov.

Usmeritev, da pridelke naših kmetov odkupimo in skladiščimo ter ustvarimo rezerve za oskrbo potrošnikov, je osnova resne samooskrbe v državi.

V preteklih obdobjih so trgovske verige svojo oskrbo zagotavljale po tako imenovanem sistemu “v pravem trenutku” – vse lahko pripeljemo v kratkem času iz tujine, ne potrebujemo zalog v skladiščih. A posredno smo na ta način uničili zanimanje za pridelavo doma.

Primer tega je samooskrba s krompirjem – imamo dovolj površin in krompir se dobro skladišči praktično za celo sezono. Dejansko pa je sitem rušil domačo pridelavo z uvozom mladega krompirja iz Egipta, Maroka in drugih držav. V zdajšnji situacija pa nimamo v skladiščih zalog in smo popolnoma nepripravljeni na krizno situacijo. 

Podobno je pri čebuli, česnu, zelju, korenčku, ostalih korenovkah, pri radiču in še bi lahko naštevali. Podoben primer je tudi sadje, ki bi ga lahko skladiščili in imeli na zalogi. Igrali smo se s pridelkom pšenice ter jo iz njive prodajali v tujino, vse to pa ob jasnem zavedanju, da nismo samooskrbni s krušnimi žiti. Največji izziv pa so solate, ker pri tej pridelavi potrebujemo pokrito infrastrukturo rastlinjakov za podaljšanje sezone in tu so potrebne investicije v prihodnje.

Kaj pa v živinorejski proizvodnji?

Vzdrževanja matične črede plemenskih rej tako pri govedu kot pri prašičih za zagotovitev zadostnega števila telet in pujskov je osnova oskrbe z mesom govedi in prašičev domačega porekla. Dane razmere nas postavljajo na realna tla, da je reja plemenskih živali osnova za varnost oskrbe državljanov s kvalitetnim mesom znanega porekla. Smo v času, ko ne bo možno vsega pripeljati iz tujine, ker se trg hitro poruši in ostajamo nepreskrbljeni. Posledično pa je velika možnost uvoza mesa vprašljive kvalitete. Upajmo, da bodo vsaj živali, ki so vzrejene na kmetijah, prednostno odkupljene, meso pa shranjeno za oskrbo domačih potreb.    

Zaključek

Potrebna je iniciativa za usmeritev v večanje obsega pridelave manjkajočih kmetijskih kultur s poudarkom na poljščinah in zelenjadnicah, ki jih na domačem trgu primanjkuje. Kmetje imajo v času pred setvijo možnost, da v načrtovanje posevkov umestijo tudi kulture, ki jih doslej niso. Mali pridelovalci, ki pokrivajo ozek krog potrošnikov, s svojo iznajdljivostjo na različne načine prodajajo svoje pridelke na lokalnem trgu. Kmetije, ki imajo primerno velikost in opremljenost, pa so sposobne posejati, posaditi ter oskrbovati večje površine zelenjadnic, vrtnin, plodovk, poljščin.  Te kmetije lahko sedaj vzpodbudimo, da kolobar setve (koruza, pšenica) popestrijo in posejejo donosnejše kulture, ki jih primanjkuje na trgu.

Nujno pa je obenem ustvariti pogoje, da bomo pridelke odkupili in skladiščili za potrebe domačega trga. Za vse kulture velja, da jih je potrebno skladiščiti. Gre za pridelavo slovenske hrane in strateške usmeritve k večji samooskrbi – in tu so potrebni vsi pridelovalci, tako majhni kot veliki. Vsi!