Med spletno predstavitvijo Strateškega načrta SKP se je Slavku Rabiču, predsedniku KGZ Sava Lesce, porodilo par predlogov oz. razmišljanj.

Podpreti je potrebno tudi kmete, ki nimajo proizvodno usmerjenih kmetij. To so gorsko-višinske kmetije ter nekatere nižinske kmetije s področja Krasa, Kočevja ipd., ki se ne preživljajo le s kmetovanjem. Vemo, da jim delo, glede na razmere, prinaša premalo dohodka. Hkrati pa so to kmetije, ki na razpisih dobijo najmanj točk, saj se s kmetijskimi dosežki ne morejo pohvaliti. Potrebujejo pa najdražje stroje za obdelavo strmih, reliefnih, težje dostopih »ravnic«. Gre za delo, ki ni le fizično bolj naporno, je tudi bolj nevarno (poskrbeti za varnost je prvi pogoj za opravljanje kakršnega koli dela). Ne bi smeli dovoliti, da se male kmetije zapirajo.”

“Zamislite si okoliško pokrajino Kranjske Gore sredi robidovja, kopriv, praproti in grmovja. Za lep vrt potrebuješ dobrega vrtnarja. Dobrega vrtnarja pa si lahko privošči le dober gospodar. Kdor se rad dobro pohvali, mora vrtnarja tudi plačati.

Pa se za trenutek osredotočimo še na evropske prakse v kmetijstvu. Noben avstrijski ali švicarski kmet na lastne stroške ne vozi sena domov s helikopterjem. Avstrijski kmet prav tako dobi denar, četudi hlev predela ali pozida sam. Pogoj je le, da je uradno nadzorovan s strani nadzornika. Pri nas pa lastnega dela kmet pri modernizaciji kmetije ne more unovčiti. To pomeni, da je delo kmeta na nek način razvrednoteno. Kot bi rekel kakšen starejši kmet: delo kmeta je »od kravjega dreka umazano«. Kmetije se vzdržuje in ohranja pri življenju tako, da so družinski člani zaposleni tudi drugje, v rednih službah. Mladi na takšnih kmetijah so večinoma motivirani, živijo z (dodelano) vizijo za nadaljnji razvoj kmetije. Toda, ali je to po drugi strani le lažno upanje na lepšo prihodnost?

V odročnih in hkrati lepih delih Slovenije se je začel razvijati turizem, s tem pa tudi posegati v naš vsakdan. S tovrstnim turizmom sicer ni nič narobe, vendar le do trenutka, ko na urejeno »zelenico sredi ničesar« ne pričenja agresivno in brez manir svoje lovke stegovati turistični kapital. Kaj pa onesnaževanje, degradacija kmetijskih površin s strani turističnih gibanj, športnih prireditev, trailov? Slovenska zakonodaja pa prepoveduje table »Prepovedan prehod – privat«. Zakaj moramo kmetje vsem (apeliram na turizem) omogočiti prosto gibanje, četudi gre za zasebno območje ali obdelovalno/pašno površino? Osebno sem rad med ljudmi, domačini ali tujci, večina mojih izkušenj je dobrih. Tudi sam sem občasno turist. Pa vendar kmetje od svojih »odprtih rok« nimamo nič. Ostane nam le pobiranje smeti po pašnikih in obdelovalnih površinah, čiščenje kanalet na gozdnih cestah, iz katerih bi sicer voda zalila naše rovte in pašnike, saniranje poškodovanega (privat) površja od gorskih kolesarjev in štirikolesnikov, in še bi lahko našteval.”

Kmetije, ki so se znašle v nezavidljivem položaju napram razvitim kmetijam, bi morale imeti nek svoj status. Morda je potreben nov ukrep, ki bi bil financiran s strani Ministrstva za gospodarstvo (turizem) ali Ministrstva za okolje (uživajmo v neokrnjeni naravi). Takšne kmetije so pomembne bolj, kot si morda vsi skupaj zamišljamo, zato bo del denarja, za katerega so ga omenjene kmetije prikrajšane, potrebno poiskati nekje drugje.

Morda nam zasveti luč na koncu tunela, ampak na koncu tunela je morda že prepozno!