Zadnja leta je veliko govora o slovenskem lesu, ki ubira pota v sosednje države, kjer ga predelajo in kot izdelke prodajo nazaj nam, ter o tem, da bi morali nekdaj priznano izrabo lesa spet spodbuditi. Zdi se, da gre za veliko besed brez vsakega učinka. Pa vendar se najde svetle izjeme.

Mednje spada kmetija Dragovan iz Svržakov v Beli krajini, kjer poleg Slavka in Mire živijo še sin Andrej z Urško in sinkom Jernejem, sin Damjan ter Slavkova mama. Kmetija trenutno daje zaposlitev štirim osebam.

Slavko in Mira Dragovan

Več o delu v gozdu ter na domači žagi in o predelavi lastnega lesa, predvsem hrasta, ter o reji damjakov kot kmetijski dejavnosti, pa v naslednji številki Kmečkega glasa, ki izide 2. decembra 2015.

Damjake je težko ujeti v fotografski aparat.