S sončnimi in toplimi spomladanskimi dnevi se vrstijo opravila na vrtovih, travnikih, njivah, sadovnjakih in v okolici hiš. Ob pripravi površin in rastlin za novo vegetacijsko obdobje prihaja tudi do uporabe ognja. En način je kurjenje organskih ostankov (obrezanih vej, posušenih delov rastlin …), nekateri pa tudi površine, ki v prejšnjem letu niso bile pokošene in primerno vzdrževane, požgejo.

Uredba o varstvu pred požari v naravnem okolju določa, da je prepovedano:

– kuriti v gozdu, razen na urejenih kuriščih in zaradi zatiranja podlubnikov;

– kuriti ali sežigati ostanke kmetijskih rastlin na kmetijskih obdelovalnih zemljiščih, če niso izpolnjene zahteve iz prvega odstavka prejšnjega člena;

– zažigati neobdelana kmetijska zemljišča in nerodovitne površine (pašniki, barjanski travniki, ledine, trstičja, zemljišča z drugim obvodnim rastjem oziroma nerodovitne površine na območjih, kjer ogenj lahko ogrozi gozd ali druge kmetijske neobdelovalne površine oziroma zemljišča v zaraščanju).

Požiganje travne ruše pri rastlinah povzroča poškodbe rastnih vršičkov, ogenj pa prizadene za tla nepogrešljive organizme, kot so npr. deževniki. Grmovnate rastline še vedno ostanejo, saj jih z ognjem ne uničimo popolnoma.

Avtohtone in priporočljive rastline ter njihova semena so bistveno bolj občutljivi na visoke temperature, ki se sproščajo pri gorenju, kot trdovratni pleveli in  invazivne rastline, kar pomeni, da s požiganjem dejansko spodbujamo rast bolj trdovratnih in neželenih rastlin trav. 

S požiganjem površin se torej povzroča večplastno škodo: uničenje avtohtone travne ruše, povečanje erozije, sproščanje nevarnih snovi v zrak in širjenje invazivnih tujerodnih vrst.