“Življenje pod kozolci je umolknilo. Žanjic ni več, koscev prav tako ne. Žito in krma se že dolgo ne sušita več v rantah. Kozolci ostajajo prazni. Za kmeta je bil kozolec najlepši, ko je bil poln. Ta lepota je minila. Toda še vedno ostaja neka druga lepota,” nagovarja in vabi avtor Damjan Popelar na razstavo Kozolci iz sence pozabe, ki si jo lahko še do 30. avgusta ogledate v galeriji Stolp na blejskem gradu.

“Največkrat je potrebno odmisliti vse tiste sodobne stroje in njihove priključke ali vso tisto nepotrebno šaro, ki jo je čas odložil pod streho kozolcev. Takrat se pred nami dviga lepota tesarske mojstrovine. Ta nam more ponovno spregovoriti o veščini tesarjeve roke, ki je v okrogel les dolbla in tesala stebre in stebrice, trame in tramice, roke in ročice in svoje sanje snovala v njihovih umetelnih lokih in oblikah. Danes ne mineva le podoba polnih kozolcev, obdanih z žitom, izginjajo tudi kozolci sami. Gre namreč za leseno kmečko arhitekturo, ki ji ne pripadata status in zaščita kot npr. sakralni arhitekturi. Zgodilo se je, da sem pred leti dokumentiral dobro ohranjen kozolec častitljive starosti iz leta 1818, ki danes ne stoji več.”

Razstava enajstih modelov iz različnih slovenskih pokrajin želi biti poklon lepoti, ki je krhka in minljiva, lepoti, ki je ni ustvarilo tuje znanje in veščine, pač pa lepoti, ki je plod preprostega, a umnega domačega tesarja.

“V kronološkem zaporedju postavljam na ogled modele toplarjev ali dvojnih kozolcev, simetričnih kompozicij, v katerih je slovenski kozolec dosegel svoj najvišji spev v razvoju. Z njihovim enotnim merilom 1:70 jih poskušam narediti fragilne, krhke in občutljive na dotik, zato jih ščitim za galerijskim steklom. Na ta način skušam tudi v prispodobi spregovoriti o njihovem dejanskem stanju. Zračnost in transparentnost teh sušilnih naprav poskušam v prezentaciji naglasiti s svetlobo in njeno močjo prosevanja skozi različno goste konstrukcijske mreže teh objektov. Gre za poskus prikazati tovrstne objekte v novi luči; ne le metaforično, temveč dejansko. Nehote se ob praznih modelih poraja želja obleči jih in jih tako prikazati v njihovem nasprotju, v tisti lepoti, ki je bila kmetu najbližja, kozolcu polnem zlatega žita in truda njegovih rok,” zaključuje Damjan Popelar.