Na območju Dolenjske ima pridelava zelenjave dolgoletno tradicijo. Zeljnik in vrt sta bila včasih pri vsaki hiši in tudi večino semenskega materiala se je vzgojilo doma. Na vsaki kmetiji smo pridelali za samooskrbo krompir, fižol, zelje, korenje, repo, buče, kolerabo, rdečo peso, solato, čebulo, česen… Za zelenjavo je v tistih časih veljala sezonska ponudba.

Z razvojem kmetijstva, ekonomije in s krepitvijo trgovine se je zaradi zagotavljanja primernega prihodka na kmetijah in zniževanja stroškov tudi pridelave zelenjave specializirala, zmanjšalo se je število pridelovalcev in povečala se je profesionalizacija panoge. Zaradi izboljšane tehnične opremljenosti kmetij so posamezniki povečali obseg in količino pridelka na hektar. Saditi so se pričele sorte z večjimi pridelki, z večjo odpornostjo in z boljšimi tržnimi lastnostmi. V 90. letih prejšnjega stoletja se je najprej pričela povečevati pridelava zelenjave na prostem. Po pridelanih količinah so bile vodilne vrste zelje, koleraba, čebula, solata in krompir. Na območju Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto se je razvijalo tudi  kisanje zelja in repe.

O tem, kje so danes še tržni potenciali in neizkoriščene možnosti za pridelavo zelenjave ter v katero smer naj gre razvoj po priporočilih strokovnjakov, pa berite v naslednji številki Kmečkega glasa v strokovnem nasvetu Natalije Pelko s Kmetijsko gozdarsjega zavoda Novo mesto.