“Tako zelo radi se mnogokateri pohvalijo, da premorejo zvrhano mero zdrave kmečke pameti. Hvalabogu ima to nek pristen, zrel prizvok. Nemalokrat pomislimo na odločevalca, ki pove jasno in kratko,” med pismi bralcev v Kmečkem glasu piše Stane Levart, kmetovalec in direktor KGZ Slovenske Konjice.

“Najbrž celo pomislimo na kmeta, ki po končanem kmečkem opravilu obleče pražnji gvant, se umije z nevtralno dišečim milom, se obrije in na primeren način pove, kar gre. Najlepše pri vsem tem pa je, da takšen odločevalec to dela zaradi dolžnosti, ki mu je dodeljena, in občutka, da mora povedati. Ob vsem tem pa ne zanemarja svojega prvotnega poslanstva – kmečkega stanu, če želite. Je moralen, spoštljiv in jasen. Njegov da je DA in njegov ne je NE. Vse, kar je vmes, je namreč neprimerno. On se ne najde v umetelnih produkcijah ljubezni po domače, ne brbota in se ne slini v »fačuzijih« in za smešen vsesplošen smeh ne uporablja pristnega (največkrat štajerskega) narečja. On ne vidi odrešitve v domačih lojtrcah, še bolj domačih kotičkih in sploh ne išče rim na besedo »domače«. Taisti on ne želi biti del parlamentarne veseloigre. Kadar je tam prisoten, je jasen in razumljiv. Resnično verjame, da je najresnejša politika tista, ki se ne baha in napihuje. Tista, ki dejansko ne želi sija kamer in vzročno-posledičnega nastopaštva. Nadalje tista, ki se ne želi voziti na dvokolesu, niti ta, ki napenja nekakšne kul loke … Vsak dan opravi svoje delo. To je on; največkrat tih, baje da prestar in baje da na premajhnih obdelanih površinah rodne kmečke grude. Slovenski kmet.

Bodimo kritični. Ali ste jih znali vsa ta leta slišati? Smo uspeli naše kmečke lastnosti in prepoznavni karakter (družinska kmetija) definirati kot naš?

Preljuba zdrava kmečka pamet, oj, kje si doma?

Ako bi jo iskali, verjamem, da se najde. Tam se najdejo odločevalci prej opisani. Takšni, ki razumejo vile in znajo z vilicami. Znajo ceniti tiste roke, ki močno držijo vile, in z občutkom vzgajati one, ki znajo dobro z vilicami. Ki znajo pohvaliti in v malem človeku vidijo najprej sebe. To so tisti, ki jih boli krivica. Ki slišijo najmanjšega in vodijo, upravljajo ter pomagajo tako, da ne štejejo všečkov. Tiho. Obče dobro. Pravično in dobro za vse. To so torej lastnosti, ki bodo znale odgovoriti in noč temno razjasniti, ki tare naše kmetijstvo.

Na organistovi polički na koru sem na hitro prebral sinodalno molitev. Čutil sem, da mi pride prav. Vrstice iz nje so vsetrajajoče in vedno držijo:

– Ne dopusti, da bi širili nered.

– Ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti …

– … in da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.

Iz enega strahu vstopamo v novo grozeče stanje. Naši kmetje, naše kmetije!

Kmetje, delavci, medicinske sestre, bratje in zdravniki in vodje. Naši ljubi otroci in dragi starejši. Izmed plev poiščimo zrnje. Posejmo ga, da obrodi mnogoteren sad. To je tisto, kar nas bo posedlo za mizo enakih. Kjer se bomo znali in zmogli pogovarjati o kmetijstvu, o naših kmetih kot o nečem najlepšem in najbolj značilnem za slovenstvo.”

Kje ste, odločevalci?

Kmečki pozdrav!