Varovanje okolja, ohranjanje rodovitnih tal in skrb za naravne vire v okviru Skupne kmetijske politike pomembno podpira intervencija Ekološko kmetovanje IRP 19.

Evropska unija podpira ekološko (trajnostno) kmetijstvo in ne zgolj maksimalnih pridelkov predvsem zato, ker zasleduje širše cilje kot le količino hrane. Intenzivno kmetijstvo z visokimi pridelki pogosto pomeni večjo uporabo pesticidov, umetnih gnojil in monokultur. To lahko vodi v onesnaževanje tal, vode in zraka ter izgubo biotske raznovrstnosti.

Ekološko kmetijstvo zmanjšuje te vplive. Čeprav so lahko pridelki na kratki rok manjši, ekološke prakse (kolobarjenje, naravna gnojila) ohranjajo ali izboljšujejo kakovost tal, kar je ključno za prihodnje generacije. EU daje poudarek tudi na kakovost hrane, sledljivost in trajnost, ne samo na količino proizvodnje. Skratka, EU poskuša najti ravnotežje: dovolj hrane za prebivalstvo, vendar na način, ki ne uničuje naravnih virov in omogoča dolgoročno prehransko varnost.

V sklopu Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027 v Sloveniji ekološke prakse podpira intervencija IRP19 Ekološko kmetijstvo, ki spodbuja kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ohranjanje rodovitnosti tal in pridelavo kakovostnih in zdravih pridelkov.

Ko enkrat sprejmemo, da lov na maksimalni pridelek dolgoročno izčrpava tla in povečuje krhkost sistema, se pojavi zelo neprijetno vprašanje. Če maksimum ni prava pot, kaj potem sploh pomeni “dober” pridelek? Kje je meja med zmernostjo in neučinkovitostjo?

O tem v prispevku razmišlja Andrej Šuvak, specialist za področje ekološkega kmetovanja s Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor. »Normalna, stabilna meja pridelkov torej ni tam, kjer v idealnem letu dosežemo rekord, ampak tam, kjer lahko vsako leto dosežemo podoben rezultat brez nenehnega povečevanja vložkov in brez postopnega razpadanja tal. To je meja, pri kateri organska snov v tleh ne pada, struktura se ne slabša, zbitost ne narašča in biološka aktivnost ne upada. To je meja, pri kateri tla po suši ali nalivu še vedno funkcionirajo in pri kateri pridelek ne zaniha drastično ob vsakem vremenskem stresu. V praksi to pomeni, da je stabilna meja pogosto nižja od današnjih maksimalnih pridelkov, a hkrati višja od tistega, kar so dosegali naši stari starši brez sodobne agronomije. Gre za srednjo pot, ki uporablja znanje, genetiko in tehnologijo, vendar ne izžema tal do točke, ko postanejo kemično in biološko krhka. Ko enkrat presežemo to točko, začne vsak dodaten odstotek pridelka zahtevati nesorazmerno več gnojil, zaščite in energije, hkrati pa pospešuje degradacijo tal. Zelo pomembno je razumeti, da stabilna meja ni ena sama številka. Razlikuje se med regijami, tipi tal in kmetijami. Na globokih, ilovnatih tleh z visoko organsko snovjo in dobrim vodnim režimom je lahko ta meja višja kot na plitvih, peščenih ali zbitih tleh. V sušnih območjih je stabilna meja nižja kot v območjih z zanesljivimi padavinami. Toda povsod velja isto načelo. Stabilna meja je tam, kjer tla ne izgubljajo svoje notranje nosilnosti. Težava današnjega sistema je v tem, da te meje skoraj nikjer ne merimo. Merimo samo, koliko je pridelka, ne merimo pa, ali je humus padel, ali je struktura slabša, ali je mikrobiom osiromašen in ali so tla bolj zbita kot pred desetimi leti. Tako se lahko leta in leta tolažimo z visokimi pridelki, medtem pa se pod površjem kopiči dolg. Stabilna meja pridelkov torej ni nazadovanje, ampak drugačna definicija napredka. Pomeni, da raje pridelamo malo manj vsako leto, kot da tvegamo velike padce v slabih letih. Pomeni, da raje vlagamo v tla kot v vedno več gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Zelo pomembno je tudi to, da stabilna meja ni nujno ekonomsko slabša. Ko se zmanjšajo stroški gnojil, zaščite, goriva in popravil zaradi zbitosti tal, se pogosto izkaže, da je neto dohodek pri nekoliko nižjem, a stabilnem pridelku zelo podoben ali celo višji kot pri ekstremno visokem pridelku,« še meni Andrej Šuvak.