Srečanja med človekom in medvedom so v naravi redka, saj je medved previdna žival, ki človeka praviloma dojema kot nevarnost in se mu zato izogiba. Ob redkih priložnostih lahko kljub temu pride do srečanja, saj se v naravi giblje vse več ljudi, posebej poleti in jeseni, ko je v gozdovih veliko nabiralcev gozdnih sadežev, plodov in gob. Pomembno je, da znamo oceniti okoliščine srečanja in da smo seznanjeni s primernim vedenjem na območju medveda.

Strokovni nasveti v Kmečkem glasu prinašajo naslednja priporočila: “Če se želimo medvedu izogniti, moramo predvsem opozarjati nase, s čimer odpravimo element presenečenja. Sprehod v gozdu naj ne bo tako tih, da bi medveda lahko presenetili. Opozorite nase predvsem pri prehodu skozi gosto vegetacijo in na nepreglednem območju. Občasno zažvižgajte, brcnite kamen ali udarite s palico po deblu, ni pa treba povzročati prekomernega hrupa, saj je to moteče za vse prebivalce gozda. Če kljub temu opazite medveda, ostanite mirni, opozorite nase z mirnim glasom in se počasi umaknite v smeri svojega prihoda. Pri umiku nikoli ne tecite! Medvedu pustite dovolj prostora za nadaljevanje njegove poti. Tudi medved se bo praviloma umaknil. Če medveda opazite, preden on opazi vas, se mu ne približujte in ga ne motite (na primer z metanjem kamenja).

Če se medved dvigne na zadnje noge, s to držo ne izkazuje napadalnosti, temveč le preverja okolico. Opozorite nase z mirnim glasom. Medved bo tako zaznal prisotnost človeka in se umaknil.”

Več o tem v Kmečkem glasu.