Belovodčan, komaj 52-letni kmet, gozdarski delavec v svojih prostranih gozdovih, zavzet zagovornik domačega, pristnega in slovenskega kmeta ter zaščitnik lastnikov gozdov Janez Mazej, Senovršnik, priljubljeni in daleč po deželi poznani Janko, je omahnil v smrt sredi dela v gozdu nad Belimi Vodami.

Bele Vode in širšo okolico je preplavila šokantna novica, da se je pri delu v gozdu smrtno ponesrečil ekspert gozdarskih del, vešč ravnanja z vso gozdarsko in lesarsko tehniko. Usodni padec drevesa je ponesel v smrt tudi Janka Mazeja.

Ko je oče Mohor kmetijo in vso odgovornost za družino zapustil Janku, je vedel, da jo daje v roke pravemu nasledniku, ki bo poskrbel za polja, travnike in več kot 130 ha obsežnih gozdov ter še velik delež travnikov in njiv. Še več, Janko je skrbel tudi za mnoge lastnike gozdov in si prizadeval, da bi dežela ostala zelena, z zdravimi gozdovi in bolj zadovoljnimi lastniki gozdov. Zato je bil aktiven na več področjih, ugled je imel v domačem okolju, občini Šoštanj ter širše. Svoje znanje in prizadevanje je izkazoval z vzornim delom na domačiji, kot član različnih organov in komisij je imel vpliv na pripravo in sprejetje zakonodaje ter varstvo kmetijskih in gozdnih zemljišč. Zelo dejaven je bil kot član upravnega odbora Zveze lastnikov gozdov Slovenije.

Pravi princ pa je bil Janez Mazej v popolni gozdarski opremi, ko je nažagoval in »nažigal« svoje kolege in prijatelje ter sotekmovalce na domačih, območnih in državnih tekmovanjih z motorno žago. Skupaj z bližnjimi, sosedom in sinom Klemenom so bili nepremagljiva ekipa, v okviru ekipe DLG Šaleške doline pa so bili doma in v tujini znani kot gospodarji hitrostnega in natančnega rokovanja z motorno žago.

Najožji kolegi in člani Upravnega odbora Zveze lastnikov gozdov Slovenije na čelu s predsednikom Marjanom Hrenom so v spomin preminulemu prijatelju in sodelavcu v najvišjem organu ZLGS med drugim zapisali: “Janko, bil si poznavalec gospodarjenja z gozdovi, strokovno podkovan in izkušen lastnik gozda. Tvoje premišljene, argumentirane in odločne besede so padale na plodna tla med odločevalci in uradniki na ministrstvu in državnih institucijah. S stanovskimi kolegi si se boril za bolj pošten kos kruha za vse, ki se preživljajo na zemlji, z gozdom, s trdim delom, boril in dosegal si odločilne uspehe za slovensko podeželje.”

Kar 9-kratni državni prvak na najvišje rangiranem slovenskem tekmovanju v okviru sejma v Gornji Radgoni je bil Janez Mazej že skoraj strah za morebitne konkurente. No, veličina človeka se kaže tudi v kulturnem in tovariškem odnosu, v pomoči drugim, če so v stiski, v mentorstvu in svetovanju, pri vsem pa se Janko ni nikoli drenjal v prve vrste. Prej so ga želeli imeti ob sebi ali za vodnika in svetovalca drugi. Tudi člani DLG Šaleške doline ter kolegi in strokovnjaki Zavoda za gozdove Slovenije OE Nazarje, s katerimi si je v KE Šoštanj delil  predvsem napore, da bi skupaj preganjali bolezni in škodljivce ter ohranjali naše gozdove v dobri formi. In ne nazadnje, prizadeval si je, da bi se mladi bolj aktivno vključevali v svojem lokalnem okolju ali strokovnih institucijah ter z izobraževanjem pridobivali znanje, se izurili za uporabo strojne mehanizacije ter za osebno razgledanost in kulturo življenja na podeželju.  Janko Mazej je skoraj hipoma izgubil življenje pri delu v gozdu, kljub upoštevanju ukrepov za varno delo in v brezhibni zaščitni opremi.

Tam, sredi domačega kraja se je zanj še zadnjič oglasil zvon cerkvice sv. Andreja, ko je velika množica pospremila klenega občana v prerani grob k večnemu počitku. Janku Mazeju v slovo so še zadnjič zapeli zvonovi in zarohnele tri gozdarske žage. Človeka, prijatelja, kolega in izjemnega strokovnjaka za gozdarstvo bo pogrešala družina, žena Andreja, sin Rok z družino in še zlasti sin Klemen, ki je čez noč postal novi gospodar na Senovršnikovi domačiji v Belih Vodah.

Zapis v spomin na Janka Mazeja je za Kmečki glas pripravil Jože Miklavc.