Kmetija Andolšek se nahaja na severu občine Ribnica in je polprofesionalna kmetija, saj tako Jože kot njegova žena nista zaposlena na kmetiji, ampak imata službe v Ljubljani. Kmetija je hribovska oz. gorska in obsega slabih 30 hektarjev kmetijskih površin na nadmorski višini od 650 do 850 metrov in okoli 70 hektarjev gozda. Z vidika osnovne kmetijske dejavnosti imajo okoli 80 govejih pitancev, in ker ne redijo krav, vsako leto kupijo 40 do 45 bikcev. Na kmetiji sta še dobra dva hektarja ekstenzivnega sadovnjaka za domač pridelek jabolk in hrušk, iz katerih stisnejo odličen sok. Kot marsikje so tudi pri njih v preteklosti želeli narediti diverzifikacijo v druge dejavnosti zaradi bolj stabilnega poslovanja kmetije.

Poglejte si zanimiv video s kmetije Andolšek:

Jože Andolšek takole opisuje t. i. energetsko pot domače kmetije: »Ker sem po izobrazbi inženir elektrotehnike, sem želel na kmetijo pripeljati še prihodek iz pridobivanja električne energije. Najprej sem dobil idejo, da bi postavil daljinsko ogrevanje za center vasi, saj so hiše dovolj zgoščene in bi lahko pridobivali električno energijo s pomočjo Stirlingovega motorja, ki deluje s pomočjo toplotnega toka, kar pomeni, da se mora eno stran ves čas ohlajati. To storimo z odvajanjem toplote za daljinsko ogrevanje hiš uporabnikov sistema.

Tehnično in poslovno zadeva povsem “pije vodo”, saj bi sosedje za svojo udeležbo zgolj priskrbeli določeno količino manjvrednega lesa, ki bi se ga zmlelo v sekance in bi tako pridobili gorivo za sistem. Iz tega sistema bi se 25 % energije pretvorilo v elektriko, ostali del pa bi šel za ogrevanje hiš. S tem bi pridobili vsi, saj ljudje ne bi imeli dela s pripravo drv in nasploh nobenih skrbi glede ogrevanja, sam sistem pa bi se financiral s prodajo elektrike. Žal pa zaradi značilnih slovenskih lastnosti sosedje nekako niso bili navdušeni nad mojo idejo.

Tako sem leta 2008 začel razvijati drug poslovni načrt, in sicer za postavitev sončne elektrarne zmogljivosti slabih 40 kW. Prijavil sem se na razpis za diverzifikacijo v nekmetijske dejavnosti in tako pridobil 50 % sredstev za investicijo. Registriral sem dopolnilno dejavnost na kmetiji in na koncu leta smo že postavili elektrarno na strehi hleva, ki je bila ena prvih s takšno močjo v naših krajih. Investicija je bila takrat kar visokih 170.000 evrov brez DDV. Elektrarno smo priklopili v začetku leta 2009, potem pa je bilo še cel kup birokratskih ovir, da smo prišli do polne cene elektrike, ki je znašala dobrih 12.000 evrov na leto. Lahko rečemo, da se je investicija povrnila v dobrih sedmih letih, v nadaljnjem času pa smo želi dobiček. Država je zagotavljala subvencijo dogovorjenih 15 let, zdaj pa smo pristali na borznih cenah za tržno prodajo po urnih vrednostih, ki pa so žal pogosto najnižje prav sredi dneva, ko je proizvodnja največja.«

Jože Andolšek: »Razmišljam o nakupu baterijskega hranilnika, ki bi električno energijo, ki se proizvede med 10. in 16. uro, shranil in potem oddajal med 19. in 22. uro, ko je cena na trgu najvišja. Žal pa so cene baterij še vedno previsoke.«

Še druga in tretja elektrarna

»Seveda nismo ostali samo pri eni elektrarni, saj smo drugo na kozolcu postavili že leta 2010 v velikosti 15 kW na način integracije v streho, kar pomeni, da solarni paneli predstavljajo tudi strešno kritino. Za ta način smo se odločili samo zaradi 10 % boljše subvencije, ker sama izvedba ni najboljša. Spodaj je treba dati zelo dobro strešno folijo, ker tesnila med paneli z leti otrdijo in ne nudijo zadostne tesnosti za meteorne vode, zato rado pušča.

Na koncu smo ugotovili, da je najboljša in najlažja montaža na trapezno pločevino, kar smo potem udejanjili pri tretji sončni elektrarni, postavljeni leta 2018, ki pa je samooskrbna in je za lastne potrebe. Za elektrarno, s katero bi pridobivali elektriko za prodajo, žal nismo več dobili soglasja od Elektra zaradi prevelikega nihanja napetosti v nizkonapetostnem omrežju,« pojasni okoliščine Jože Andolšek.

Tako so s tretjo elektrarno na kmetiji zaključili razvoj pridobivanja sončne električne energije, saj so dosegli zgornji nivo zmogljivosti omrežja. »Pred leti sem sicer delal tudi meritve za koriščenje energije vetra, kjer pa so bile stalne hitrosti vetra malce pod pričakovanji. Poleg tega pa govorimo že o precej visokih zneskih investicije in še kabel bi morali potegniti do transformatorja oz. gre že za priklop na visokonapetostni vod,« je povedal Jože.

Doba vračila investicije v koriščenje energije vetra bi bila po izračunih skoraj 30 let, zato se za to niso odločili.

Jože pravi: »Velikokrat me ljudje sprašujejo, ali imajo pravo lego strehe in kakšen je optimalni naklon, da bi dobili čim več energije sonca, pretvorjene v elektriko. Vsem pokažem spodnji graf, iz katerega je razvidno, da imamo kar širok razpon naklonov in usmeritve strehe, če se sprijaznimo z do 10 % slabšim delovanjem od idealnega. Seveda je tudi moč sončnega obsevanja različna glede na letni čas.«

Če na kratko povzamemo informacijo, ki jo dobimo iz grafa, vidimo, da je v nižinah bolje, da je naklon strehe okoli 30 stopinj, ker je pogosto megla in se sonce pojavi šele po 12. uri ter zato, ker več energije prejmemo v poletnem času, pozimi in jeseni pa manj zaradi megle. Če pa delamo elektrarno v hribih, je pa že bolj optimalen naklon okoli 40 stopinj, ker ni toliko megle in lahko precej izkoristimo jesensko in zimsko sonce, pa tudi sneg prej zdrsne s strehe.

Na kmetiji Andolšek s prehodom na obnovljive vire energije in z naravi prijazno obogatitvijo njivskih površin uresničujejo trajnostno kmetovanje po načelih smernic zelenega prehoda, kar je del sheme za podnebje in okolje SN SKP 2023-2027.

Aktivni pristop k boju proti klimatskim spremembam

Na hribovskih kmetijah je glavni problem delež njiv, ki je večinoma precej nizek glede na površine trajnega travinja. Kot je povedal Jože Andolšek, je v bližini težko pridobiti njive z nakupom, se jih pa da narediti na novo, če le niso nakloni preveliki. Na ribniškem območju se pojavlja še problem kamnitih kraških tal in precej tanke plasti zemlje na večini površin.

»S fizikalnega vidika se da s sodobno gradbeno mehanizacijo rešiti problem kamnite podlage, in sicer tako, da se jo razbije z bagrom s kladivom in potem zdrobi z drobilnikom kamenja. Pomanjkanje prsti se lahko rešuje z razporeditvijo zemlje iz depresij, kjer je žepasta prst po celi površini, v žepe pa se nasuje kamenje, da je na koncu površina ravna.«

Marsikdo bo rekel, da je to drago in nesmiselno. »Ja, v določeni meri je res, po drugi strani pa to narediš enkrat in imaš njivo za vedno. Če pa moraš najemati njivske površine nekje v dolini, oddaljene toliko in toliko kilometrov, pa imaš velike stroške za gorivo, da o času niti ne govorimo.

No, ko smo pred leti nekako uredili nove njivske površine, pa se je pojavil nov problem, ker imamo mešanico kraške ilovice in drobnega peska. V taki prsti je zelo majhen delež organske snovi oz. humusa, ker gre za novo površino. Če je leto deževno, načeloma niti ni težav, druga stvar pa je, če se pojavi huda suša. Na taki površini rastline hitro trpijo pomanjkanje vode, saj je kapaciteta prsti za zadrževanje vode zelo majhna.

Rešitev bi bila, da se navozi velike količine uležanega hlevskega gnoja, ki ga pa žal nikoli nimamo dovolj.

Po naključju sem naletel na podjetja, ki imajo ogromno neoporečne organske snovi za industrijski odpadek v obliki drobnih kokosovih vlaken in moke iz olupkov kokosovih orehov. Taka podjetja so dolžna ta organski odpadek nekje varno odložiti.«

Andolšek: »Po pregledu forumov na svetovnem spletu sem ugotovil, da kokosova vlakna zelo priporočajo za dodajanje v zemljo, saj izjemno izboljšajo zadrževanje vode in preprečujejo zbitost tal. V nekaterih raziskavah so celo dokazali, da se lahko na zemlji s kokosovimi vlakni pridela enako količino pridelka kot na navadni zemlji, tudi če je do 50 % manj padavin.«

Tako je padla odločitev za vnos vlaken po njivah kot poceni nadomestek hlevskemu gnoju. S podjetjem, ki ima za odpadek velike količine zdrobljenih kokosovih vlaken, so sklenili dogovor, da bo dobavljalo robo. Najhitrejša rešitev je bila, da so med letom odlagali vlakna na rob njive, kjer so počakala, da je bila njiva prosta. Nato so jih s čelnim nakladalnikom poravnali po celotni površini kakšnih 10 centimetrov na debelo. Zatem so jih zaorali in naprej obdelali zemljo, kot bi jo sicer, ter posejali naslednjo poljščino. »Res je bilo pri tem ogromno prahu in je bilo treba na vsakih nekaj ur čistiti hladilnik strojev, toda na koncu smo dobili izboljšano prst, ki je precej odporna na sušo. Na njivah, kjer smo naredili tak postopek, so se takoj pokazali pozitivni učinki, saj je bila silažna koruza kljub zelo sušnemu letu in kamniti podlagi visoka tri metre in več, medtem ko je bila na drugih njivah v soseščini kar en meter nižja.«

S tovrstnim postopkom so počasi nadaljevali v želji, da pridelki na vseh njivah ne bi prav nič zaostajali za tistimi na njivah v dolini, kjer je precej boljša vodna bilanca. »Lahko bi sicer še naprej tarnali zaradi vse pogostejših suš, a je vseeno boljši aktivni pristop k boju proti klimatskih spremembam, ko z inovativnimi postopki vsaj omilimo posledice suše, če jih že ne moremo v celoti odpraviti,« zaključuje bistri elektroinženir in kmet Jože Andolšek.