Tisti, ki se s kmetijstvom ukvarjajo posredno, nas pozivajo, naj opozarjamo kmete na obveznosti in zahteve posameznih ukrepov, prijavljenih na zbirnih vlogah. V zadnjem času so bile tako spet aktualne zahteve pogojenosti oz. uredbe DKOP (dobri kmetijsko-okoljski pogoji) o urejanju in vzdrževanju varovalnih pasov vzdolž vodotokov in osuševalnih jarkov. Ob setvi ozimin je namreč idealna priložnost za košnjo, mulčenje in dosejavanje varovalnih pasov.

Pred kratkim pa je bilo govora o zahtevah glede urejenosti skladišč za živinska gnojila po uredbi o varstvu voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijskih virov, kar je spet povezano z vodotoki, saj med hujše kršitve (v času, ko gnojenje ni prepovedano) sodi gnojenje neposredno ob vodotokih, izcejanje gnojevke v okolje ter uporaba na najožjih vodovarstvenih območjih.

Kmetje se z vključitvijo v določene ukrepe Skupne kmetijske politike zavežejo, da bodo sledili zahtevam in se ob tem zavedajo, da inšpekcijske kontrole zaznavajo odstopanja, čemur sledijo kazni. Kazni nihče ne mara, prav tako kot nihče noče onesnaženega okolja. Kmetje so med prvimi, ki skrbijo za naravo, saj jim predstavlja vir dela in preživljanja, obenem pa je njihovo delo tesno povezano z drugimi sektorji, katerih poslanstvo je prav tako varstvo okolja.

Dokler so obveznosti vseh uravnotežene in si ne nasprotujejo, je vse jasno tudi glede odgovornosti. Ko pa zahteve veljajo samo za ene, za druge pa ne, pa je zaradi dvojnih meril odpor pričakujoč.

Tako je bilo kmetom nedavno svetovano obvezno odstranjevanje invazivnih tujerodnih rastlin, kot so ambrozija, zlata rozga in japonski dresnik. Slednji se ob vodotokih, torej tudi v t. i. varovalnem pasu, še posebej hitro širi in ga je zaradi globokih korenin praktično nemogoče uničiti. Kljub redni košnji hitro odganja, povsem razumljivo pa je, da lastniki zemljišč ne smejo uporabljati nobenih herbicidov za zatiranje. Je pa zanimivo, da državi pa ni naloženo odstranjevanje invazivk. Komunalne službe tega ne počnejo, čeprav so se tujerodne rastline pri nas razširile najprej ob cestah, od tu pa naprej, tudi na kmetijska zemljišča in celo na njive. Hrvati so ukrepali drugače kot mi, že vrsto let nazaj je vojska pulila ambrozijo, ki je tudi alergena in zdravju škodljiva. Naslednje leto pa bodo kot prvi na svetu začeli projekt ekološkega zatiranja ambrozije, tako da bodo posejali facelijo. Facelija poleg tega, da je medovita rastlina, zatira ambrozijo, preprečuje erozijo, je dobra za krmo živine in povečuje biotsko raznovrstnost, ker je privlačna za žuželke. Pri nas je drugače, zatiranje na kmetijskih zemljiščih je zdaj naloženo kmetom, ki lahko načine, kako ukrepati, prebirajo na 47 straneh navodil za zatiranje in preprečevanje širjenja pelinolistne ambrozije. Tudi naš poskus uničevanja japonskega dresnika z električnim tokom se je izjalovil, saj celo na nagnjenem terenu, kjer voda hitro odteče, veselo raste naprej.

Tudi Cerkniško jezero in njegovo obrobje je biosferno območje s pestro biodiverziteto, ki jo je treba varovati. Tamkajšnji kmetje se tega zavedajo in so vključeni v kmetijsko-okoljske ukrepe ter jim sledijo. Zato čudi, da smo nedavno izvedeli, da je prav na tem območju dovoljena gradnja sklopa stanovanjskih hiš – dovoljenje je dal tudi Zavod RS za varstvo narave. Od katerega bi pričakovali, da je prva državna institucija za varstvo narave … Pa še tole: Cerkniško jezero je presihajoče, zato ob večjih padavinah poplavlja, kako je s hišami ob vodi pri poplavah, pa smo videli lani in lahko še zdaj gledamo …

In ko je govora o poplavah in zadrževanju vode na kmetijskih zemljiščih, naj omenim še bobre. Bobri so pri nas zavarovana vrsta, ki se hitro razmnožuje, ob vodotokih podira drevesa in gradi jezove, zaradi česar se voda razliva po obvodnih površinah. Od tu naprej je to skrb kmeta, ki lahko škodo prijavlja, čaka na oceno, čaka na odškodnino, čaka … Nič čudnega, da se ob vseh ukrepih za varstvo narave najbolj zmanjšuje število kmetov. V Sloveniji vsak dan ugasnejo tri kmetije, državne institucije pa na veliko na novo zaposlujejo. Pa ne kmetov, ki s kmetijstvom ne morejo več shajati, ampak …