Haloze so gričevnata pokrajina na severovzhodnem delu Slovenije. Začnejo se na zahodu pri Makolah in se vlečejo v smeri JZ–SV do Goričaka na hrvaški meji. Na severu Haloze omejujeta reki Dravinja in Drava, na vzhodu pa slovensko-hrvaška državna meja. V prejšnjem stoletju je dr. Vladimir Bračič Haloze razdelil na zahodne gozdnate Haloze in na vzhodne vinorodne Haloze, meja med njima pa poteka po dolini potoka Rogatnica. Kmetovanje v Halozah je za Kmečki glas predstavila Mateja Golc.

Neokrnjena narava, mir, lepota vinogradov, pašnikov in gozda kar kliče po oddihu v Halozah. Haložani so znani po svoji gostoljubnosti, skromnosti in delavnosti. Že zaradi naravovarstvene vrednosti – nahajamo se na območju Nature 2000, kjer so prisotne tudi zelo redke divje orhideje, bi morala država resneje pristopiti k podpori tega območja. Ljudje se tako kot drugod po Sloveniji tudi tukaj že stoletja borijo za svojo pravico v upanju, da bi jih končno kdo slišal in prišel naproti. A haloških kmetov je vse manj, pa ne zato, ker ne bi ljubili in spoštovali svoje zemlje, temveč zaradi neposlušnosti in zaostrovanja birokracije ter zakonodaje s strani odločevalcev.

Po gričih raztresene haloške kmetije so večinoma le samooskrbne, manjši del tržno usmerjenih kmetij pa se ukvarja z rejo goveda za prirejo mleka ali mesa ter z vinogradništvom in vinarstvom. Tradicionalno kmetijstvo na tem območju je bilo nekoč ekstenzivno. Sodobno kmetijstvo v Haloze ni prineslo toliko sprememb, kot po ravninskih in nekaterih drugih hribovskih delih Slovenije, kjer je kmetovanje postalo intenzivno, z uporabo najnovejše in močnejše kmetijske mehanizacije.

Kmetije, ki obdelujejo haloška pobočja z velikimi strminami, imajo malo možnosti za preživetje izključno iz osnovne kmetijske pridelave. Vendar pa tradicija kmetovanja pri starejši generaciji še vedno ostaja močna, saj tudi če imajo redno zaposlitev izven kmetijstva, v svojem prostem času skrbijo za svoje kmetijske površine obdelane in ohranjajo kulturno krajino.

Po javno dostopnih podatkih se povprečen naklon v Halozah giblje med 19 in 23 %.

Če država ne bo resno pristopila k revitalizaciji hribovitih območij, kot so Haloze, bodo kmalu popolnoma zaraščena in brez kmetijstva.

Franc Cep, kmet in predsednik Delavskega društva hribovskih kmetij in podeželja, glede tega opozarja: »Težava pri teh številkah in upoštevanju pri razpisih je, da vsi štejejo hriboviti in ravninski svet skupaj. Potem pa podatki lahko kažejo, da se je stalež živine v Halozah povečal. Na ravnini se mogoče res je in ima kmet, ki je imel prej 30 krav, danes 60 molznic, na hribovitem delu pa živine skorajda nimamo več. S tem ko je zelo majhen delež zemljišč na ravnini, ob vznožju hriba, naklon pa se potem upošteva skupno, se povprečni naklon zelo zniža, kar ustvarja nerealno sliko o prostoru.«

Dopolnilne dejavnosti pomemben vir dohodka na kmetijah

Zvonko Arnečič s kmetije AS Arnečič: »Glavni dejavnosti na kmetiji v preteklosti sta bili živinoreja in poljedelstvo. Z ženo sva kmetijo prevzela leta 2000. Sčasoma smo zaradi prilagajanja okolju opustili govedorejo in poljedelstvo ter prešli na vinogradništvo in dopolnilno dejavnost peke kruha. Žal pa to ni dolgo trajalo, saj zakonodaja ni bila tako urejena, da bi lahko kmetje te pridelke kar tako prodajali. Morali bi imeti ustrezne kontrole, ni pa bilo zakona o dopolnilnih dejavnostih, ki bi to urejal, zato so inšpektorji prepovedali prodajo teh izdelkov. Iskali smo pravno pomoč. Potem smo se uspeli začasno registrirati po obrtnem zakonu, kjer je pisalo, da se lahko dejavnost izvaja, če zanjo še ni sprejet ustrezen zakon. Ljudje so nas začeli klicati, saj so imeli povsod iste težave. Potem so končno tudi na MKGP počasi začeli urejati zakonodajo za dopolnilne dejavnosti. Na območjih, kot so Haloze, kjer so kmetije majhne, je dodatna dejavnost edina možnost za preživetje, dodana vrednost, popolnoma se moraš predati kmetiji, drugače jo moraš zapreti.«

Če bi želel delati po predpisih, bi moral imeti 10 dopolnilnih dejavnosti

Suzana Arnečič Zamuda, hči Zvonka Arnečiča, pravi, da ima srečo, da ima registriran svoj s. p., da lahko svoje vino gostu sploh proda. »Da moj pridelek, ki je pridelan na moji kmetiji, prodam, rabim zraven še s. p. Koliko je tu zadaj birokracije, si pa niti misliti ne morete. V kmetijstvu bi se moral narediti sistem, da kar pridelaš na kmetiji, lahko na kmetiji prodaš. Mi smo delali sok iz grozdja. Ampak smo s tem nehali, ker bi morali imeti registrirano polnilnico za sok. Ker smo vinogradniška kmetija, ne smemo delati soka. Sedaj imamo sok samo še za družino, kar je žalostno. Kot da bi se želelo zadušiti kmeta in ga načrtno prisiliti, da opusti dejavnost. Za mene kmetija ni samo ena panoga, vse je povezano v celoto. Naša zakonodaja pa nas samo omejuje in nas hoče točno opredeliti – če si govedorejska kmetija, imaš lahko govedo, ne smeš pa prodati dveh zabojev jabolk. Če jih pa boš, pa moraš prej urediti dodatno registracijo. Tako bi moral imeti na primer en haloški kmet registriranih 10 dopolnilnih dejavnosti, če bi želel vse delati po predpisih.«

Kmetijski svetovalci so povezovalni člen med kmetijami in stroko

Kmetijsko-gozdarski zavod Ptuj s svojim delom v okviru Javne službe kmetijskega svetovanja pokriva večinski delež Haloz. Jelka Brdnik s KGZ Ptuj pravi: “Če pogledamo spremembo rabe kmetijskih zemljišč po GERK-ih, vidimo, da smo imeli leta 2015 na tem območju 472,64 hektarja njiv, letos pa jih imamo samo še 380,38 hektarja. Čeprav se v obdobju med letoma 2015 in 2025 ni zmanjšala skupna površina trajnih travnikov, pa nam podrobnejša analiza kaže, da je v tem obdobju dobrih 380 hektarjev trajnih travnikov nastalo iz drugih rab. Kar 112,34 hektarja njiv iz leta 2015 se je spremenilo v trajni travnik. Pri spremembah travnikov je zanimiv podatek, da se je 45,51 hektarja spremenilo v ekstenzivne sadovnjake, kar je verjetno tudi eden izmed rezultatov projekta Life to grassland. Zaskrbljujoč pa je podatek, da se je površina vinogradov zmanjšala za slabih 30 %, kar dodatno nakazuje na opuščanje kmetijske dejavnosti v Halozah. Pri teh podatkih je pomembno poudariti, da ne zajemajo celotnega območja Haloz.«

Več kot 110 hektarjev njiv se je od leta 2015 spremenilo v trajni travnik, pa pri tem niso zajete celotne Haloze.

Kljub temu da kmetje imajo željo kmetovati, pa jim zraven vseh zakonodajnih in birokratskih ovir povzroča težave tudi sama namembnost zemljišč. Saj tam, kjer so vinogradi v preteklosti že bili, danes ne smejo saditi trte, ker nimajo sadilnih pravic.

Povezovanje in sodelovanje kmetov v Halozah

Prebivalci so mnenja, da je ključnega pomena pri reševanju zaraščenosti v Halozah povezovanje kmetov v zadruge, strojne krožke, društva in podobna združenja. Vsak sam si namreč ne more privoščiti zelo dragih strojev za obdelavo na hribovitih območjih, kakršne Haloze so. Dober primer povezovanja je ustanovitev Vinarske zadruge Haloze, v okviru katere so vinarji skupaj nabavili mobilno polnilno linijo. Član zadruge opravlja storitev polnjenja za vse člane in izven, pri čemer imajo člani zadruge prednost. V razvijanju je tudi skupna blagovna znamka, kar bi omogočilo še močnejši skupni nastop na trgu.

Prav tako so se haloški kmetje povezali v sklopu projekta Life to Grasslands in imajo sedaj v souporabi gorske kosilnice ter prikolice za prevoz živine. Izdelana je bila tudi študija o vzpostavitvi kratkih prodajnih verig za meso, mleko in sadje na osnovi kolektivne blagovne znamke suhih travišč.

Povezujejo se tudi haloški rejci drobnice, ki so vzpostavili kratko prodajno verigo. Ta vključuje ključne deležnike: rejce, klavnice, mesarije, testne kuharje ter obrate za predelavo in pakiranje mesa.

Suzana Arnečič Zamuda: »Ekonomski vidik je težava. Vinogradniške površine v Halozah niso konkurenčne tistim, ki jih imajo vinogradniki v Slovenskih goricah ali pa kooperanti Ptujske kleti. Tisti, ki imamo vinograde na vertikali, kjer je onemogočena strojna obdelava, pa smo samo še manj konkurenčni. Poceni delovne sile, kot je bila včasih v kmetijstvu, danes več ni. Stroški pridelave so višji in tudi samo fizično delo je bolj naporno. Prihodnost v Halozah vidim samo še na površinah, kjer bo možna avtomatizacija, čim več strojne obdelave. Tudi če rečemo, da bomo imeli samo butična vina, jih je treba nekako spraviti na trg, do kupcev, ki jih bodo pripravljeni plačati. To pa ni enostavno. Zato je vse, kar se povezuje, samo prednost. Skupaj smo močnejši. Če smo povezani v organizaciji, kot je Vinarska zadruga Haloze, je nabava materiala za nas cenejša. Tudi kar se tiče spletne prodaje, degustacij in podobnega, je za eno kmetijo zelo težko, saj je premalo ljudi, časovno se ne izide, ni pa toliko kapitala, da bi za to lahko plačal še eno osebo. Zato je predvsem pri marketinških zadevah zelo dobrodošlo povezovanje z drugimi ponudniki.«