“Kmetje, samo in izključno sodelovanje je tisto, ki nas bo potegnilo iz tega nezavidljivega položaja. Sodelovanje med nami vsemi. Pa naj bomo to hribovski kmetje, ravninski kmetje, ekološki kmetje ali konvencionalni kmetje, brez razlik moramo stopiti skupaj in reči: DOVOLJ JE!”. Tako v pismu za Kmečki glas pravi Žiga Kršinar, ekološki hribovski kmet iz Topola pri Medvodah.

“Sramota je, da so odkupne cene tam, kjer so. Te cene so plod izkoriščevalske politike in ničesar drugega. Žalostno je, da kmetje ne gremo večkrat v trgovine pogledat, kakšne so cene tam, da bi sami videli, kolikšen del pogače si kdo odreže. A kaj nam to pomaga, saj se med sabo ne znamo dogovoriti, ne znamo biti složni.

Sramota je, da človek, ki ima voljo do dela, lahko tudi 10 let čaka na gradbeno dovoljenje za postavitev objektov, ki služijo pridelavi naše osnovne dobrine – hrane.

Sramota je, da lahko kmet tudi 18 let čaka na dovoljenja za selitev kmetije iz urbanega okolja na svojo lastno zemljo.

Sramota je, da inšpektor oglobi ženico, ki je prodala kilogram kislega zelja, s kaznijo nekaj tisoč evrov, ker pač ni vedela, da surovo zelje lahko prodaja brez računa, za kislo zelje pa potrebuje davčno blagajno.

Sramota je, da v Švici delajo sire v 200 in več let starih lesenih posodah, ker je to tradicija in država to spoštuje, pri nas pa morajo bit predelovalni obrati na kmetijah opremljeni kot lekarne. Za živilskopredelovalno industrijo pa tako visoki higienski standardi veljajo večinoma le na papirjih.

Sramota je, da mi našo odlično hrano izvažamo v tujino in uvažamo hrano vprašljivega porekla in kvalitete, jo prepakiramo ali predelamo in prodajamo kot našo.

Sramota je, da so naši kmetijski svetovalci le še birokrati, zaprti v svoje pisarne, z le malo stika s terenskim delom svetovanja kmetom.

Sramota je, da so marsikje kmečke žene in možje že pri petdesetih popolnoma zgarani in zanje ni ustrezne socialne varnosti.

Sramota je, da nam odkupne cene kmetijskih proizvodov postavlja živilskopridelovalna industrija, mi kmetje pa nismo niti toliko složni, da bi se lahko dogovorili med sabo in se z njimi vsaj pogajali.

Sramota je, da kmet v planino žene 200 ovac, nazaj pa samo 100.

Sramota je, da se na veliko krade iz slovenskih državnih gozdov, ki so pljuča in zakladnica Slovenije.

Sramota je, da je mlade sram priznati, da imajo doma kmetijo.

Sramota je, da mladi ne vidijo svoje prihodnosti in socialne varnosti na kmetiji.

Sramota je, da se na kmetijah zaradi nevzdržnih razmer dogajajo samomori ali pa se ljudje vdajo pijači.

Sramota je, da v Sloveniji vsak dan propadejo tri kmetije.”