Biotska pestrost, biotska raznolikost, biotska raznovrstnost, najpogosteje kar biodiverziteta pomeni raznolikost vseh oblik življenja v nekem okolju. Pomeni število različnih vrst rastlin, živali in gliv na določenem območju, njihovo genetsko pestrost in raznolikost ekosistemov. Za Evropsko unijo in Slovenijo ima izjemen ekološki pomen za ohranitev stabilnih in zdravih ekosistemov (gozdov, rek, mokrišč …), ki zagotavljajo temeljne naravne procese: kroženje vode, zraka, hranil, opraševanje, itd. Je tudi podpora naravni odpornosti proti podnebnim spremembam in naravnim nesrečam.

EU strategija za biotsko raznovrstnost do 2030 je del Zelenega dogovora. V Sloveniji je več kot 35 % ozemlja naše države vključeno v Natura 2000, kar je največji delež med članicami EU. Strategija ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji poudarja trajnostno rabo naravnih virov, zmanjševanje onesnaževanja in obnovo naravnih habitatov.

Ohranjanju biotske pestrosti je v okviru SKP 2023-2027 namenjen ukrep IRP19 Ekološko kmetijstvo, v okviru naloge T2.1 pa plačila INP08. Z namenom ohranjanja vrst, ki so vezane na kmetijsko okolje, je oblikovanih tudi več naravovarstvenih ukrepov v okviru kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil – biotska raznovrstnost in krajina (KOPOP_BK), shem za podnebje in okolje (SOPO) in v okviru pogojenosti.

Večje kot je število različnih vrst organizmov v določenem prostoru in več kot je različnih ekosistemov, večja je biotska pestrost. Sem ne štejemo tujerodnih vrst. Na enem hektarju je lahko zgolj njiva in takrat govorimo o nizki biotski pestrosti. Če pa je na hektarju poleg njive še pas cvetočega travnika, mejica, mlaka z obvodnim rastlinjem in morda nekaj visokodebelnih dreves, je biotska pestrost višja. Raznolikost ekosistemov pomembno prispeva k njihovi stabilnosti. Večja biotska pestrost prispeva k večji odpornosti in hitrejši obnovi ekosistemov po motnjah. Ob vse pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkih, kot so suše, poplave, plazovi in toča, je ključnega pomena, da imamo v svoji okolici stabilne ekosisteme, ki se ob naravnih nesrečah hitreje obnovijo ter s tem zagotavljajo večjo varnost za kmetijsko proizvodnjo in lokalno skupnost. Biotska pestrost pri tem ni le naravovarstveni pojem, temveč praktična potreba sodobnega kmetijstva. Z izvajanjem naravovarstvenih ukrepov kmetje ne prispevajo le k varovanju narave, ampak tudi k večji stabilnosti pridelave, boljšemu opraševanju, zdravim tlom in dolgoročni odpornosti svojih gospodarstev.

Naravovarstvo

Raznolikost organizmov je ključna tudi za uspešno kmetovanje. Pomembno vlogo imajo v kmetijstvu opraševalci, kot so čebele, čmrlji, muhe trepetavke, metulji in druge žuželke, ki so s svojo telesno zgradbo prilagojeni različnim vrstam cvetov. Večja raznolikost opraševalcev pomeni boljše opraševanje kulturnih rastlin, kar neposredno vpliva na količino in kakovost pridelka. Če opraševalce izgubimo, jih bomo morali nadomestiti z umetnimi metodami ali gojenjem, kar pa predstavlja dodaten strošek in večjo odvisnost od zunanjih virov.

Ne glede na kmetijsko panogo so tla za kmetovanje zelo pomembna. Zdrava tla so temelj trajnostnega kmetovanja, saj omogočajo stabilno pridelavo brez pretirane uporabe gnojil in kemikalij. Poleg tega, da so osnova za pridelavo, so zdrava tla pomembna tudi za kvaliteto vode, blažijo učinke poplav, preprečujejo erozijo, vežejo ogljik in sodelujejo pri kroženju snovi. V vse te procese so vpeti mikroorganizmi, deževniki, stonoge, glive in drugi talni organizmi, ki razgrajujejo organske snovi, izboljšujejo strukturo tal in omogočajo boljše zadrževanje vode ter hranil.

Krajinske značilnosti oz. krajinski elementi, kot so mejice, posamezna drevesa ali skupine dreves, suhozidi, mlake so pomembni zlasti v ravninskih legah, kjer je obdelava intenzivnejša in so njive velike. Krajinske značilnosti preprečujejo talno in vetrno erozijo, blažijo poplave, kot naravna prepreka omejujejo širjenje bolezni, so skladišče za organizme, ki sodelujejo pri obnovi degradiranih tal, živini, ki se pase, nudijo zavetje, senco in hrano. Številnim vrstam živali so vir hrane in vode, nudijo jim zavetje, v njih si izdelajo gnezda, so selitveni koridor in v hladnem delu leta tudi prezimovališče.