Namen evropskega dneva travniških sadovnjakov je poudariti pomen ohranjanja biotske pestrosti rastlinskih in živalskih vrst in širši družbeni pomen, ki ga imajo travniški sadovnjaki v evropskem prostoru.

Tudi Strateški načrt SKP 2023-2027 priznava pomen travniških sadovnjakov in njihovo večnamensko funkcijo zaradi izjemnega pomena tako za kmetijstvo, ohranjanja tradicionalne kmetijske kulturne krajine kot biotske pestrosti.

Travniški sadovnjaki in sadni vrtovi so skupina dreves ene ali več sadnih vrst, kjer na zemljišču poleg pridelave sadja pasemo živino ali pridelujemo seno. Osnovna značilnost takih nasadov so visokodebelna sadna drevesa, velike medvrstne razdalje in ekstenzivna pridelava sadja. Lastnost visokodebelnih sadnih dreves je predvsem to, da so cepljena na sejancu (močna rast), v višino zrastejo šest metrov in več, zarodijo po šestem letu starosti, njihova povprečna življenjska doba je med 50 in 80 let ali celo več, na posameznem drevesu v polni rodnosti pa lahko pridelamo tudi okoli 300 kg sadja (odvisno od vrste sadja).

Travniški sadovnjaki imajo velik pomen tudi pri ohranjanju biološke pestrosti in ravnotežja v naravi, saj nudijo zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam, V ta namen je v okviru SKP 2023 – 2027 ukrep IRP18.03 Kmetijsko-okoljska podnebna plačila – Biotska raznovrstnost. Kmetijsko gospodarstvo, ki želi pridobiti sredstva, mora imeti najmanj 0,1 hektarja strnjene površine kmetijskega zemljišča.

Ne smemo pa pozabiti na prvoten namen travniških sadovnjakov, to je pridelovanje raznovrstnega sadja za svežo porabo in nadaljnjo predelavo. Travniški sadovnjaki so nekoč predstavljali vir dragocene hrane za preživetje kmečkih ljudi. Majhno pozornost so namenili tudi oskrbi dreves predvsem z gnojenjem – paša živali.

»Z razvojem intenzivnega kmetijstva so žal travniški sadovnjaki začeli zgubljati na pomenu. Danes pa imajo zopet posebno mesto, a je njihov pomen nekoliko drugačen. Dajejo čudovit izgled kulturni krajini, kjer različne sadne vrste pripomorejo k izgledu prepoznavnosti posameznih regij, s čimer se ohranjajo tudi starejše in avtohtone sorte, kot so dolenjska voščenka, gorenjska voščenka, goriška sevka in pišečka marelica. Avtohtona flora je zaklad, ki ga mora varovati in ohranjati vsaka država,« poudarja Tatjana Kmetič Škof s Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto.

“Ko sorte ni več, je ne moremo več dobiti nazaj. Avtohtone, domače in tradicionalne sorte so namreč dobro prilagojene našim podnebnim in življenjskim razmeram, zaradi česar so okrepile odpornost proti boleznim in škodljivcem ter pridobile značilen okus. Njihovo ohranjanje ni le recept za okusno in zdravo hrano, je hkrati recept za dvigovanje konkurenčne sposobnosti našega kmetijstva in zagotavljanje prehranske varnosti. Lokalne oz. stare domače sorte in populacije kmetijskih rastlin, ki so se skozi rodove ohranile le na kmetijah, so del bogate slovenske naravne in kulturne dediščine,” dodaja Kmetič Škofova.

Ohranjanju travniških nasadov je namenjena Intervencija KOPOP_BK.7 Visokodebelni travniški sadovnjaki.

Tisti, ki kmetujejo po ekoloških načelih ali so v preusmeritvi v ekološko kmetijstvo, se lahko vključijo v intervencijo IRP19 Ekološko kmetovanje, katere namen je je spodbujati kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja. Za travniški visokodebelni sadovnjak z gostoto 50 do največ 200 dreves na hektar je mogoče pridobiti 258 €/ha. Ob preusmeritvi v eko kmetijstvo pa je za travniški visokodebelni sadovnjaki z isto gostoto namenjenih 320 €/ha.

To prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh. Trajne rastline pa morajo biti v preusmeritvi najmanj tri leta.

Fotografiji je posnela Tatjana Kmetič Škof.