Nekdanje agrarne skupnosti so v Sloveniji obstajale pred podržavljanjem premoženja v 50. letih prejšnjega stoletja. Ponovno so se vzpostavile po letu 1994. Namen solastniških ali skupno lastniških agrarnih skupnosti je že stoletja enak. To je skupno obdelovanje kmetijskih in gozdnih površin, ki so manj primerne za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti.
Agrarne skupnosti so vzpostavljene predvsem na hribovitih, kraških in obmejnih območjih. Nepremičnine, s katerimi člani kolektivno gospodarijo, ležijo v strminah, na skalnatem in kamnitem terenu.

Pred podržavljenjem naj bi obstajalo več kot 1000 takšnih skupnosti, v 1994 pa se jih je vzpostavilo 638. Le-te gospodarijo s slabimi 4 % Slovenije oziroma z več kot 77.000 hektari površin.

Posamezna agrarna skupnost poseduje od 15 do 300 hektarov, največje pa gospodarijo z nekaj tisoč hektari zemljišč.

Izrazita koncentracija se kaže na območju upravnih enot Tolmin, Radovljica, Jesenice, Sežana in Postojna.
Člani agrarnih skupnosti, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, želijo ohranjati skupne površine. Zagotavljajo dobre pogoje za pašo in ustrezen dostop do skupnih površin.
Agrarne skupnosti skupaj držijo pristni medosebni odnosi solastnikov in skupnih lastnikov, zato obstajajo že dolgo. Kolektivno upravljanje s premoženjem predvsem na območjih, kjer je kmetovanje in opravljanje gozdarske dejavnosti oteženo, bo ob pravilnem in pravočasnem vzgajanju naslednjih rodov članov ter od spodbujajoči zakonodaji obstalo še mnoga leta.
Tako je o agrarnih skupnostih med drugim zapisano v zborniku Slovenske srenje kot izročilo in priložnost. Izdalo ga je kmetijsko ministrstvo.

Gozdna posest v skupni lasti

Ta prastara oblika kmetijskega gospodarstva ima številne prednosti: omogoča boljšo izrabo zemljišč, znižanje stroškov in ohranjanje tradicionalnih praks.

To še posebej dokazuje Agrarna skupnost Štorje, ki izstopa tako po številu članov kot tudi po površini gozdne posesti.

Člani agrarne skupnosti so prebivalci vasi Štorje, Podbreže, Senadolice. Precej članstva je tudi iz oddaljenih krajev, kot so Sežana, Divača, Koper, Ljubljana in celo iz zamejstva. Čeprav že precej razseljeni, so lastniki povezani v agrarno skupnost. Iz roda v rod prenašajo tudi spoznanja, kako s kraškim gozdom trajnostno in sonaravno gospodariti.

Danes 70 jusarjev gospodari s 380 hektarji pretežno borovega gozda, ki porašča bivše kraške pašnike.

Njihova gozdna posest je ostala v skupni lasti članov, z njo pa v njihovem imenu gospodari upravni odbor v skladu z izročilom in pravili AS.
Zelo so aktivni pri vzdrževanju protipožarnih presek, ki bi v primeru požarov, s kakršnimi so se že soočali, omogočale uspešne gasilske intervencije.

Z rednimi in sanitarnimi sečnjami so v preteklih treh letih posekali 2000 m3 lesnih sortimentov in izvedli 3 hektare umetnih obnov s pripadajočimi negovalnimi deli.