Ob vse težjih pogojih pridelave se pojavlja vse več vprašanj. Ivan Kren iz Plača pri Zg. Kungoti razmišlja o nekaterih odprtih vprašanjih glede ciljev kmetijske politike, da se ekološka pridelava s sedanjih 11 % kmetijskih površin poveča na 20 % v naslednjih 5 letih.

“V svoji 42-letni delovni dobi sem se ukvarjal z intenzivno sadjarsko proizvodnjo na 11 ha ter z vinogradništvom in vrtnarstvom na 5,5 ha površin. Ves ta čas od leta 1972 do predaje kmetije leta 2005 sem bil – s ciljem povečanja proizvodnje – soočen z nenehnim prilaganjem novonastalim proizvodnim spremembam. In v s tem zvezi so se pojavljale tudi številne dileme, do katerih je prihajalo predvsem v plantažni proizvodnji jabolk in hrušk. S konkurenco smo ves čas tekmovali za povečanje hektarskih pridelkov. Na kmetiji smo med leti 1972 in 1995 dosegali povprečno 42 ton pridelka po hektarju ter si zastavili cilj pridelati 60 ton po hektarju do leta 2000. V prvem obdobju smo uspeli z 10 škropljenji zaščititi plodove pred vsemi boleznimi in insekti, ki se pojavljajo v okolju plantažne proizvodnje. Končali smo z 12-kratno zaščito. Ob vse gostejšem sajenju (1 m x 3,5 m in višino 3,5 m) ter s povečevanjem pridelkov na ha se je do 2005 število škropljenj povečalo do 16 na leto.
Eden od takratnih vodilnih sadjarskih strokovnjakov nas je prizemljil z izjavo, da je kemije v tej proizvodnji preveč. Tako so menili tudi nekateri stanovski kolegi in tudi sam sem prišel do tega zaključka.
Uradna stroka in prof. Franci Štampar iz Biotehniške fakultete v Ljubljani pa so nam na enem izmed predavanj predstavili njihov cilj – pridelava 100 ton jabolk na ha. Jaz sem to poimenoval novi industrijski način pridelave jabolk. Tak način seveda zahteva 20 škropljenj na leto, saj mora biti prav vsak list 120-odstotno zaščiten pred boleznimi in škodljivci. Na eni izmed strokovnih ekskurzij v Avstrijo smo obiskali kmetijo Ulc v okolici Gleisdorfa, ki je imela v tistem času najbolj urejene nasade in posledično tudi največ pridelka. Na tej kmetiji so bili vsi nasadi dosledno vzorno urejeni, kar pomeni, da so pomulčena tla spominjala na urejen park, veje in vejice so bile natančno upognjene in pasovi med drevesi so bili čisti (herbicidi). Nekateri udeleženci te ekskurzije so bili mnenja, da je to »Dachau« za sadne rastline, da tla spominjajo na letališče in da to nikakor ne sme biti zgled, kako naj bi bili urejeni slovenski nasadi. To ni trajnostna pridelava, ampak industrijska proizvodnja s ciljem zagotavljanja hrane za milijarde ljudi na Zemlji.
Kaj pa je alternativa tej proizvodnji? Ali je ekološka proizvodnja sposobna pridelati dovolj produktov, če industrijske ne bi bilo več?

Imel sem priložnost, da si ogledam enega izmed prvih ekoloških sadovnjakov na Štajerskem, kjer je Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru nasadila 3 ha sadovnjakov, vendar tega sadovnjaka letos žal ni več,” za Kmečki glas piše Ivan Kren.