Marta <3

Ana, hvala.

Marta, saj vem, saj sem vedela! Ampak postopoma sem se naučila, da je prav izraziti svoja občutja ... Imam prijateljico iz Komna, pri njih so družine tudi trpele zaradi partizanov. Sicer pa ... zelo spoštujem Janka Premrla - Vojka. Vse dobro ti želim!

Ana, oprosti ker sem te prizadela. To sploh ni bil moj namen. Poskušam še enkrat. Mogoče bom tako bolj razumljiva. Ljudje v naši vasi niso doživljali revolucionarnega nasilja, nikogar niso partizani likvidirali in za nikogar se ne govori, da bi to počenjal. Večina fantov je bila takrat v italijanski vojski ali pa so jih še mladoletne odpeljali Italijani in so se večina po kapitulaciji Italije priključili prekomorskim brigadam. Družinski očetje pa, kot vem, so bili doma. Tako so ljudje v partizanstvu prepoznavali način, kako se rešiti fašizma in kasneje nacizma. Tako ni prihajalo do tega, da bi moral kdo pred partizani braniti svoj dom,reševati svoje življenje, ne v času vojne, ne po vojni. Berem in poslušam pa, kaj se je dogajalo drugod po Sloveniji. Težko mi je in jočem in se sprašujem, kako je to mogoče in prosim za spravo. Tako, da s prejšnjim zapisom nikakor nisem hotela sporočiti, da so se tvoji sorodniki borili proti bratu, niti na kraj pameti mi ni to prišlo.

Marta, me je zelo zabolelo. Razmišljal asem potem še dolgo o svojih sorodnikih, ki so jih pobili ti, ki so prišli na oblast. Nekateri odrasli niso bili domobranci ... in med njimi so bili tudi otroci, ki so trpeli in (ali) umrli zaradi nasilja "prave" strani ... Želim reči, da se moji sorodniki niso borili proti bratu ... Te dni sem brala o mučenju jetnikov v Kočevskem rogu - in mi ej bilo zelo težko ob tem ... .................... Hvala, ker si pokazala delček svojega srca! Z veseljem sem pokukala v tvoje knjižice! <3

Iskrene čestitke in še na mnoga leta :)

No, Ana potem sem že takrat brala tvoje prispevke. Ja, prava in napačna stran. Mogoče je bila pri nas v vsej vojni nesreči ta sreča, da se ni boril brat proti bratu. Moji predniki so živeli pod Italijo in se je potem ta upor odvijal proti fašizmu in kasneje nacizmu. No, jaz sem pisala nekaj za Ognjišče in Družino, sedaj strokovne članke za Vzgojo. To ljubezen skušam prenašati na otroke, ki jih učim. Tako zadnjih deset let napišemo vsako leto eno knjigo in uspešno sodelujemo na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo, ki poteka v Avstriji. Nekaj teh knjig se da najti na http://www.tvprimorka.com/index.php?c=ebooks&lang=sl Sedaj sem pa kar zašla od Kmečkega glasa, zato naj bo dovolj.

Marta, jaz sem pisala v Pisano njivo. V tistih časih sem pisala svojo prvo dolgo knjigo, mislim, da sem popisala tri zvezke :D (Kratke sem pisala v 3., 4. razredu.) Mojih resničnih vojnih zgodb v tistih časih ne bi nihče objavil, saj so bile z druge strani ... Moji predniki so bili na napačni strani in smo to precej čutili. V šoli je učuteljica pričakovala, da bom napisala spis ob neki priložnosti, jaz pa tedaj nisme hotela pisati in slaviti partizanskih praznikov, potem mi ej pa rekla, da pišem samo za honorar! To me je kar zelo prizadleo, in tako sem nehala pisati. Kasneje, ko sem imela kakšnih 18 ali 20 let, sem razmišljala, da mnogi osamljeni kmečki fantje, ki ostajajo samski, ne naredijo vsega, kar bi lahko, da ne bi bili sami. Pa sem napisala eno pismo, pisala sem o tem, da bi jaz bila rada kmetica, toda da zame ni biti kmet samo to, da delaš in delaš in delaš! Potrebno je tudi kakšno knjigo prebrat, morda kdaj iti v gledališče :D Potem sem dobila precej pošte, ponudb kmečkih fantov :) Z enimi tremi sem si potem nekaj časa dopisovala, z enim sva se tudi osebno srečala. No, kljub vsemu živim v mestu, v bloku ... ampak po srcu sem človek, ki bi delal z zemljo ... in uvajal otroke v ljubezen do zemlje!

Ana, se mi zdi, da je bilo spomladi 1975. Sem bila pri eni družini v Predloki. Nekaj časa smo si pisali, potem pa je to izzvenelo. Sprašuješ za TV-15. Po domače bi rekla, da je bil to borčevski časopis. Imel je stran za mlade dopisnike. Vedno me je zanimala zgodovina in sem rada prisluhnila različnim zgodbam, ki sem jih slišala doma. No in o vojnem času v naši vasi sem pisala v TV-15. Imam še shranjene te zapise. Spomnim se Pisane njive v Kmečkem glasu. Rada sem brala Kmečki glas in Pisano njivo. Naši so kupovali tudi knjige, ki jih je izdal Kmečki glas. Spomnim se Ciganke, pa Pesem njenih zvonov... Spomnim pa se, da sem dvakrat pisala v rubrike za različne nasvete in dobila odgovor.

Marta, a je možno, da sva bili hkrati? Bilo je nekako l. 1976, nekaj takega, morda 1975. Jaz sem tedaj malo navezala stike z Marijo iz Kočevske Reke, sva si potem nekaj časa dopisovali, seveda pa tudi z Jernejko, pri kateri sem v Črnomlju prespala. TV-15? Zanimivo bi bilo videti tiste prispevke! Jaz sem pisala in risala itd. Pisana njiva je bila rubrika. Ko otrok sem redno brala spored, čeprav doma nismo imeli niti radia niti TV, ampak všeč so mi bili naslovi oddaj! Cik cak! Koliko sem razmišljala, kaj pomeni "cik cak"! :)

Ana, tudi jaz sem bila v Beli krajini na srečanju pionirjev dopisnikov. Takrat sem hodila v prvo ali drugo gimnazijo. Kmečki glas sem brala, ker smo bili naročeni nanj. Pisala pa sem za TV-15. Zapisovala sem , kar so med vojno doživljali moji domači in sorodniki.

Hehe, Dajana, a sva veliki kmetici! :) Kakšen otrok morda niti krompirja ne pozna, ko vidi samo pire ali pa pomfri :D

Ana*** Jaz sem tudi to mislila, ko sem videla prvič kivi, Da je krompir. :D

Dajana, in v tisti hiši, kjer sem prenočevala, pri eni družini, so imeli na oknu kivi ... in jaz sem mislila, zakaj imajo krompir na oknu ... še nikoli nisem videla kivija! :)))) Sicer pa ... Kmečki glas je časopis moje mladosti, zelo rada sem ga brala!!

Iskrene cestitke ob castitljivem jubileju.