Prvi vroči dnevi in s tem grožnja, da je pred nami spet suša, so za pridelovalce alarm, da je treba polja, vrtove in trajne nasade, namakati. A namakanje zahteva daljše načrtovanje in sistemski pristop. O trenutnem stanju pri velikih in malih namakalnih sistemih, o razvoju tega področja kmetovanja ter o tem, kje in zakaj nas prehitevajo sosednje in druge evropske države, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za namakanje prof. dr. Marino Pintar z Biotehniške fakultete, s katedre za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora in ekonomiko ter razvoj podeželja.


				Prof. dr. Marina Pintar, strokovnjakinja za namakanje

Prof. dr. Marina Pintar, strokovnjakinja za namakanje

"Namakanje nikakor še ni sestavni del kmetovanja pri nas. Imamo sicer kar nekaj svetlih izjem tehnološko visoko organiziranih pridelovalcev zelenjave in sadja, kjer je namakanje sestavni del vsakodnevne prakse, kar se jim seveda dobro obrestuje tudi po finančni plati, a o kakšnem širšem trendu (še) ne moremo govoriti. V Sloveniji nimamo velike tradicije gradnje namakalnih sistemov in najstarejši namakalni sistemi so pri nas stari nekaj čez 50 let," začenja z orisom stanja pri namakanju v kmetijski pridelavi Pintarjeva.

Več o tem pa v prihodnji številki Kmečkega glasa, v sklopu katere bo tudi posebna priloga o namakanju.